Poslušala sem Polonco z odprtimi usti. »Pa ti si čist nora!« sem ji rekla.
»Alen kar ni mogel naprej. A veš, da se mi je v tistem trenutku zasmilil,« je nadaljevala. »Pa ne samo on, tudi B.M. je imel nekam otožen pogled. »Kakšno zanimivo naključje,« je rekel B.M., »a pride še kdo?«
»Ah, daj no, saj veš, da naključij ni«, sem rekla. In takrat sem začela razmišljati sama pri sebi. A naj speljem tole do konca, tako, kot sem si zamislila, ali naj pozabim na vse skupaj. Pa saj smo v končni fazi vsi odrasli in polnoletni; vedno sem prepričanja, da naj vsak pometa pred svojim pragom … Joj, ko je človek v takšni situaciji … kaj naj naredim? Mislim, da je pa lahko Dita taka prasica … mislim, ej …nimam besed!!! Med tem smo naročili kosilo, B.M. je že drugič nalil vino v kozarce, na pogled smo bili kot normalna družina, tamali je vsake toliko pogledal na telefon (le kaj je pričakoval), tastari je imel telefonski pogovor (firma pa to), potem pa sem še jaz izkoristila trenutek in Mihi poslala kratko sporočilo »JEBI SE«, čeprav sva imela dogovor, da si ne pisariva, ker lahko »njegova« najde kaj na telefonu. Briga me. Ko bi le našla!
V trenutku sem zbrala moč in dovolj energije, da sem izustila pripravljene besede: »Mislim, da bi ti Alen rad nekaj povedal«, in se sprehodila z očmi od enega do drugega. Začelo je primanjkovati zraka …«.
In tudi Polonca je umolknila in globoko zajela sapo.