Pred časom je bila na healing masaži ženska, ki je želela pogledati v svoje energijsko stanje in tudi v preteklost, če se bo ta slučajno razkrila. Povedala mi je, da že vrsto let dela na sebi, da je bila pri mnogih terapevtih, se posluževala različnih tehnik, tudi uporabo psihedelikov. V večini primerov so ji terapevti povedali, kaj vidijo in čutijo pri njej, substance jo sicer ‘odnesejo’, ampak prave rešitve ni. Doživela je tudi to, da jo je ena izmed terapevtk odslovila rekoč, da je tako zaprta, da ne more dostopat do nje. Pošteno.
Z njenim pripovedovanjem je tudi v meni rastlo zanimanje, kako bo to potekalo pri nama. Um mi je sproti vsiljeval razloge, zakaj bi lahko bila tako zaprta in zakaj ničesar ni zmožna čutiti. Od tega, da je morda doživela hudo travmo in jo je potlačila, da se je zavestno odrezala od čustev …
Sebe poznam in svoje sposobnosti tudi. Zaupala sem in se prepustila, medtem ko je žensko telo ležalo pred mano na masažni mizi.
Položila sem dlani na različne dele telesa in mu prisluhnila. Zavito je bilo v globoko žalost in temo. Energija v telesu je stala (to redko začutim), kot da se kopa v brezupu. Na vprašanje, če se ji kaj dogaja in če čuti kakšne spremembe v telesu, je gospa zanikala.
»Zdaj bova šli iz glave v srce,« sem ji rekla. »Ko boš v srcu mi povej, kaj vidiš.«
»Nič ne vidim, tudi čutim ne,« mi je odvrnila. Jaz sem še vztrajala, ker sem energijsko čutila, da se v njenem telesu nekaj premika. Kot da bi se odpirala vrata.
»Občutek imam, da sem v grobu. Tema je okoli mene. Vidim truplo … sem jaz to truplo? « je naposled rekla gospa. Yes!!!, vedela sem, zavibriralo mi je telo. Prišli sva domov, do bolečinskega jedra. Iz mene so začele leteti besede, kar se mi zgodi vedno, kadar odprem ta prava vrata.
»Ne, nisi ti to truplo. To, kar zaznavaš sedaj, je energijsko mrtvi del tebe. Kot da je nate pripeta entiteta in se hrani s teboj. Da imaš preveč kilogramov (povedala mi je, da se precej muči z odvečnimi kilogrami in da s težavo shujša – je bilo očitno) je zato, ker na fizičnem nivoju hraniš sebe in ‘njo’. To, da ne čutiš, je zaradi nje. Ne moreš čutiti, ker nisi cela.«
Gospa je zajokala in telo je trepetalo pod mojimi rokami. Kmalu se je iz nje izvil zverinski krik, ki je tako močno pognal njeno energijo po telesu, da sem pod dlanmi čutila, kot bi se znotraj nje premikale kosti in mišična napetost je iz trenutka v trenutek začela popuščati.
Bila sem presunjena in vesela hkrati.
»Česa takega še nisem čutila,« so bile njene besede. Bilo je močno, res močno.
Sedeli sva si nasproti in se pogovarjali o doživetem. Iz gospe je vrelo. Stari potlačeni spomini so prihajali na površje, mnogo teh je bilo slabih. Pred očmi so se ji prikazovali ljudje, katerim je v preteklosti škodovala, bila do njih nesramna, manipulativna, žaljiva …
»Zdaj mi je jasno. Delovala sem iz teme. To sploh nisem bila jaz ampak moje sence, ki so bile tako močne, da so povsem nadvladale moje telo in misli.« Čez čas je nadaljevala: »Počutim se, kot da je z mene padla ogromna skala in po dolgem času čutim, da me je obsijala notranja svetloba.«
»Vse kar si povedala, drži. Res nisi živela svojega življenja, bilo je, kot da si izpolnjevala ukaze neke notranje inteligence, nekega zelo ranjenega in poškodovanega bitja. Po tej najini seansi boš še nekaj časa na visokih vibracijah, vendar boš morala za popolno ‘oživitev’ še precej narediti sama. Predlagam ti, da meditiraš. Ali moliš. Priporočaj se svojim varuhom. Na fizičnem nivoju se očisti jeze, teme in nizkih energij. Najlažje boš to dosegla s protokolom razstrupljanja telesa. Začni z jetri, nadaljuj s črevesjem in nazadnje s krvjo. Nizke energije se rade ‘lepijo’ na težke kovine. In bolj ko boš očiščena, bolj boš živa.«
Zelo, zelo zanimivo srečanje je bilo tole. Zgodbe pa seveda še ni konec. Naslednji dan me gospa pokliče in pove, da se je še nekaj spomnila in sicer, da je ime dobila po svoji mrtvi teti, katera je umrla v mladih, rosnih letih. Tako, pa je bil krog sklenjen in vse se je zložilo na pravo mesto.
Dejstvo je, da večino življenja nismo sami. Na materialnem nivoju imamo okoli sebe zunanji svet, prijatelje, starše, sopotnike, na nematerialnem pa so z nami naši varuhi, predniki, duhovi, takšne in drugačne entitete, za katere pa ne vemo, ker jih pač ne vidimo. Pravijo, da tako kot zgoraj, je tudi spodaj ali tako kot je zunaj, je tudi znotraj. Notranji nevidni svet ni popolnoma nič drugačen od zunanjega. Veliko lahko v tej smeri naredimo sami in ozavestimo ‘mrtve’ dele sebe, kot je bil primer opisan v tej zgodbi.