Prehod v nematerialno

Ura je bila nekaj do štirih zjutraj, ko sem se prebudila. Pravzaprav me je prebudilo. Bilo je, kot da bi me nekdo stresal za ramo in želel, da se prebudim, jaz pa sploh nisem mogla odpreti oči. Kot bi imela  veke zlepljene. Ok, pomislim, bom še malo podremala. Pokukam v svoje misli, ki so bile za to zgodnje jutro precej strukturirane. Vse je bilo spredalčkano, kaj, sploh ne vem. Pač vem, da je bilo vse na mestu. V srcu sem čutila veličino. Nekajkrat se v postelji še obrnem in potem le odlepim veke od oči in pogledam na uro, 5:07 je kazala.

Tole moram takoj zapisati, dokler se še spomnim, mi gre skozi misli. Vstanem, grem po tablico, Maxi, ki drugače spi v dnevni, mi gredoč nazaj sledi v spalnico in oba se zbaševa v posteljo.

Kar se mi je ponoči dogajalo, je bilo povezano z zadnjimi dnevi in svečami, ki so gorele in niso gorele, na zelo čudne načine. Tisti, ki me sledite, ste lahko videli objave na fb, kako se je vosek pri eni izmed sveč nabiral navzgor in pri drugi objavi, ki sem jo posnela, kako je plamen vsakič ugasnil, ko sem se približala luknji v kamnu, kamor sem želela postaviti svečo.

Svoje sanje ali potovanje v druge dimenzije ali nočni obiski … pravzaprav je mešanica vsega, so bili to noč izjemni. Poskušala bom strniti svoje doživetje in misli v čim bolj smiselni koncept. Ob tem naj povem, da je meni vse jasno, kar pa je še težje ubesediti.

Za obnovitev …

Včeraj zjutraj sem hotela prižgati svečo in jo postaviti v luknjo v kamnu. Ta kamen, in še pol vreče drugih, sem prinesla letos iz otoka Čiovo. Nasploh velja trditev ,da so kamni z luknjami posebni in čarobni. Bo že držalo. Sveča, ki sem jo prižgala, pa je vsakič ugasnila, ko sem jo približala kamnu in jo hotela postaviti v luknjo. Bilo je, kot bi jo nekdo ali nekaj upihnilo. Hkrati s tem sem ugotovila, da je v vdolbini kamna tekoč vosek od prejšnje sveče prejšnjega dne, ki se očitno ni strdil. Potipala sem kamen, ki pa ni bil nič posebno topel, niti nanj ni sijalo sonce, ki bi morda lahko razložilo to čudno dogajanje.

Da je včeraj nastopila polna luna, ki je menda še posebej močna in ima močan vpliv, sem izvedela tekom včerajšnjega dneva, nič prej. Dozdevalo se mi je, da mora vse skupaj biti povezano.

Tako, sedaj bom začela kar z razlago, kaj sem mi je dogajalo to noč. Ves včerajšnji dan sem imela občutek, da bom dobila sporočilo. In sem ga.

»V kamnu iz Dalmacije si prinesla zapis vode in trdnosti. Ni vsaka voda voda. Morje ima vlogo plodovnice. V plodovnici so zapisi mnogih generacij. Kamen predstavlja material trdnosti, stabilnosti iz katerega lahko zraste nekaj novega. Človeštvo je na prelomu in sedaj je čas, ko se bodo rojevala nova ljudstva, nastajale bodo nove civilizacije. Vendar je potrebno stare rane zaceliti. Potrebno je soočenje s svojo in s kolektivno resnico. Vedite, da je resnic toliko, kot je ljudi. Skozi resnico se morate naučiti sprejemanja. Naučiti se morate sprejemati odgovornosti.

Poglej v svoje srce in poišči kaj je še ostalo in kaj še čaka na razrešitev.

Dokler bodo rane odprte, se bodo rojevale ranjene duše in ranjena telesa. To mislimo na kolektivnem nivoju. Ni veliko ljudi, ki so se resnično pripravljeni odreči iluzijam. Mnogim se bo v tem obdobju zmešalo. Tudi zaradi duhovnosti. Bodite pozorni na ljudi, ki vas hitro o-čarajo. Bodite pozorni na besede – izgovorjene in slišane. Nič ni tako, kot se zdi.

Stopljeni vosek v kamnu je sporočilo, da je sedaj čas rahljanja, topljenja, gnetenja, transformacije. Ne zabetonirajte nekaj, za kar bi lahko kasneje obžalovali. Pustite, da odteče. Da se rane očistijo. Rane se morajo očistiti na kolektivni ravni. Nismo ti dovolili, da bi sveča gorela. Vztrajno smo ti jo ugašali, ker smo ti želeli povedati, da začni s čiščenjem. Obrni kamen in izlij iz njega ostanke travm, bolečine, žalosti, gorja. Naredi to na osebnem nivoju in naredi na kolektivni ravni. Dali smo ti orodja in znanja.

Pomnite, morje ima dnk vsakega od nas. V solzah so sledi vsakega živega bitja. Nihče ni ločen od nikogar. Začnite. Veliko dela vas čaka. Samo začnite.

Zemlja se suši. Zemlja gori. Gorijo in sušijo se tudi naša telesa. V vodi so vsi odgovori. Voda transformira in čisti. Informirajte si svojo vodo. Pijte dobre in podporne zapise. Imate to moč v sebi in ne verjemite tistim, ki govorijo, da vam lahko pomagajo. To je laž. Lahko vam stojijo ob strani, ne morejo pa delati vaših korakov in sprejemati vaših odločitev. Moč je v vas. Moč je v tebi.

Molite k sebi. Povrnite si dostojanstvo in dajte si ljubezen.

Sprejmite temo in prižigajte luči. Tema je samo odsotnost svetlobe, kot je strah odsotnost ljubezni. Odprite oči, mi smo blizu. Mi smo že z vami.«

Ne vem, kaj si naj mislim. Tole je čisto noro in po drugi strani povsem jasno. Že dolgo čutim, da nekaj visi nad nami, da se pripravljamo na nekaj velikega. Ob tem doživetju ali spoznanju lahko rečem samo to, da se nam zagotovo odpirajo še druge dimenzije, da bo vedno več ljudi imelo dostop do Vira, da bomo postajali fluidni, tekoči, transparentni. Laži, prevare, manipulacije in vse ostalo, kar je povezano s temo, se ne bo imelo več kam skriti, ker bitja svetlobe ne bodo vibrirala na teh nivojih. Ne bodo imela skritih mest v telesu in za to ne bo nobene potrebe. Nič več ne bo tako, kot je bilo.

Ko svoboda zgori

Pred časom sem imela srečanje s tremi sorodnicami, ki so prišle na obred z željo, da se razreši prekletstvo nad žensko linijo, saj se po ženski strani niso več rojevali otroci. Razlogi za to so bili različni; ni bilo pravega partnerja, ni prišlo do spočetja, spontani splavi …

V tri-urnem obredu se je dogajalo in zgodilo precej neverjetnih stvari. Sveče in vžigalice so gorele, se priklanjale ena drugi, se med seboj povezovale in razpadale v tistih delih, za katere sem si po tiho želela, da bi. Zanimiva pa je bila ena scena. Na tri lističe sem napisala različne besede, listke zložila in jih ponudila ženskam. Vsaka je vzela enega in ga po mojih navodilih položila na oltar, kjer se je že kakšno uro odvijala ‘predstava’. Dve položita lističa ob kristale, ena izmed njih pa izrazi željo, da želi listič zažgati nad plamenom sveče.

»Prav,« rečem, »v tem primeru moramo pogledati, kaj na listu piše, da vemo, kaj boš skurila.« Poda mi listič, ga razvijem in na njem z velikimi tiskanimi črkami piše – SVOBODA. Pogledam žensko, se ji nasmehnem in vprašam: »Si sigurna?« Rahlo z zadržkom pokima in potrdi. »No, pa dajmo. Na listku piše ‘svoboda’.« rečem in ji vrnem listič. Videla sem, kako je obotavljaje približevala ‘svobodo’ plamenu in ko se je končno dotaknil ognja, je šele zadihala. »Ne vem, kaj mi je bilo, da sem se tako odločila. Skurila sem si svobodo. Kaj pa zdaj?« me je v zadregi vprašala.

»Bolje se ne bi mogla odločiti, kot si se. Živela si v navidezni svobodi in bil je skrajni čas, da zažgeš to iluzijo. S tem si si odprla novo poglavje v svojem življenju. Stare tebe ni več, iz pepela vstajaš nova ti. S tem, ko si skurila program, ki te je držal v iluzorni svobodi, si se dejansko osvobodila. Začutila boš nov val energije, ki ti bo preplavil telo. Od tu naprej boš lahko začela postavljati nove temelje in do leta 26 se ti bo vse zložilo na novo. Tudi otrok pride.«

Tu je le nekaj besed, ki so ponovno kar vrele iz mene in ko sem ponovno odprla oči, smo se vse štiri s hvaležnostjo pogledale skozi solze. Bilo je čarobno.

Kozmična operacija

Pred nekaj več kot tednom dni sem bila na terapiji pri Mileni in Jerneju. Podobno postavitvi družine, pa vendarle drugače, saj sta me peljala v stik z mojimi prednikih po obeh rodovnih linijah.

Koliko bolečine, smrti in travmatičnih izkušenj sem/smo si nabrali tekom življenj in nerazrešene travme predajali potomcem!

»Ne boj se svojih magičnih moči«, je skozi Mileno in Jerneja spregovoril moj prednik, tudi sam močan v magiji.

»Naredi poravnavo med svetovi, začni zdraviti tudi zemljo, ne samo ljudi«, sem slišala besede in še danes mi odzvanjajo v glavi.

Po skoraj štiriurni terapiji več ali manj težkih soočanj, sem bila raztrgana.

Sledili so dnevi strašanske utrujenosti, spala sem dopoldan, popoldan, zvečer. Čakal me je obred, ki sem ga dobila za ‘nalogo’ od mojih prednikov. »Ti boš to znala dobro narediti,« so bile besede Milene. Jaz pa sem kar odlašala, nisem imela moči.

V četrtek je prispela pošiljka, slika s kodnim zapisom, avtorice Susie Potočnik. Ko sem to sliko prvič videla na njeni spletni strani, sem vedela, da bo moja. Na njej sem takoj prepoznala kode, ki sem jih v stanju spremenjene zavesti prejemala. Tisti, ki ste brali moje knjige boste vedeli, o čem govorim.

Držala sem sliko s kodami v rokah in takrat sem vedela, zakaj sem morala počakati z obredom.

Zvečer pripravim vse potrebno. Dve črni sveči (za maga po obeh linijah), dve rdeči svečki v obliki srčka za nerojena otroka, barvne sveče za prednike in prednice, veliko belo svečo, ki je predstavljala mene. Poleg je bila tudi slika s kodami.

Na krožnik sem prilepila sveče, nanj posula sol, obredni oltarček vibracijsko oplemenitila s kameno strelo, selenitom, rdečimi in turkiznimi kristali, oniksi in cvetovi vrtnic.

Naredila sem krajšo molitev, globoko zajela sapo in začela prižigati sveče.

Črni sveči sta bili zelo nemirni, vse ostale so lepo mirno gorele.

V prvih desetih minutah se mi po telesu razlezejo nemir, tesnoba in občutek, da mi je telo premajhno. Sililo me je na bruhanje. Stiskanje v prsih in težko dihanje so kmalu pospremile solze, ki so v potoku tekle po mojem obrazu. Oči sem imela zaprte in videla sem, kako mi skozi telo tečejo kode, nekatere se sidrajo vanj, nekatere tečejo naprej skozi mene. Ta kozmična operacija je trajala kakšnih pet minut.

Čez nekaj trenutkov po tem nastopi stanje pomiritve in blaženosti.

»Vse je v redu«, slišim glasove. »Ti samo nadaljuj s svojim delom.«

Črna sveča, ki je predstavljala maga po moški liniji, se je po kakšnih dveh urah začela upogibati proti meni. Ta prizor me je čisto presenetil. V mislih sem z zaprtimi očmi vprašala, kaj to pomeni. Odgovor, ki sem ga prejela se je glasil: »Dajem ti svojo moč, imaš mojo podporo in imaš moj poklon. Popravi tisto, kar sem storil narobe.«

Globoko sem zajela sapo in v mislih odgovorila: «Hvala ti, čutim te, blagoslavljam te in pojdi v miru v svetlobo.«

V tistem trenutku so začele nemirne sile svoj ples na obrednem krožniku. Okoli črne sveče je nekajkrat eksplodirala sol in prav vrglo jo je v zrak in se je razletela po prostoru. Takrat sem čutila z vsem telesom, kako se je energija maga osvobodila in odšla v svetlobo. Tudi sveča se je začela postavljati v svoj prostor in se ravnati, kar mi je bilo spet povsem fascinantno.

Ura je bila nekaj čez polnoč, ko sem se odpravila spat. Obred se je po svoje odvijal dalje, sveč nisem upihnila. Nekaj čez četrto uro zjutraj se prebudim popolnoma premočena, tudi posteljnina je bila čisto mokra. Ja, vedela sem, da sem v teh nekaj urah šla skozi zelo močne procese. Kakšne, ne vem. To bo pokazal čas. Seveda sem najprej pogledala na obredni oltar, kaj se tam dogaja. Gorele so še samo tri sveče, jaz in maga. Vendar je bila slika povsem drugačna. Moški mag je gorel v svojem stebru, na mestu, kjer je bil prvotno tudi postavljen. Na ženski strani pa je bilo, kot bi nekdo tisto črno svečo prestavil bližje k meni, saj je bila skorajda prilepljena name. Me je pa presenetil črn rožiček, ki je bil pripet name (glej sliko). Kaj naj zdaj to pomeni? Ponovno zaprem oči in vprašam.

Odgovor, ki sem ga dobila, se je glasil: »Predali smo ti dobro in slabo. Temne sile so ti poznane, drugače se ne bi ukvarjala s tem. Ti veš in znaš ravnati z njimi. Veš, kako jih pregnati. Temačni del skozi katerega si šla tudi sama, je za tvojo prepoznavo. Da boš znala ločiti dobro od zla. Razvijaj svojo zavest.«

Priznam, da me je odgovor presenetil. Najprej sem v glavi zanikala svoj temen del, češ, ‘jaz pa že ne’, potem pa sem se z njim sprijaznila. Seveda mi je jasno, da nisem samo svetloba, jasno je, da sem tudi tema. Vendar tokrat ne tema v minus, ampak v plus. Na način, da temo razsvetlim z lučjo. Ker jo vidim, prepoznam in čutim.

Ko sem ponovno legla v posteljo, sem nemudoma zaspala in spala do dopoldneva, skorajda do desetih.

Tretji dan bela sveča še gori, vse ostale so lepo dogorele in črne za seboj pustile zanimive sledi. Dan po obredu sem bila utrujena, čutila sem spremembo v energiji, vem, da se mi je nekaj novega odprlo, odstrlo, da je prišlo do zamenjave programov, da so odšli zapisi z določenim rokom trajanja in zavedam se tudi tega, da je pred mano še zelo zanimivo obdobje.

Hvala vsem.