Bližal se je konec aprila in jaz sem bila vsa v pričakovanju prihoda svoje hčerke Urše. Priletela je en dan po Cosmosovi snubitvi, ki je potekala v slogu »kako naj izbrišem ta dan iz spomina ali kako se lahko zavrti čas nazaj«, ker sem ustvarila tako dramo, da je svet ni videl.
Uničila sem zaroko!
Cosmos se je pripravljal na to, da me zaroči že nekaj mesecev (o tem se mi ni niti sanjalo) in meni pa je v nekaj minutah uspelo izničiti ves njegov trud in pokopati sanje ter s tem sanjski dogodek.
Zbudili smo se v prijetno pomladansko jutro, Cos, njegova dvanajstletna hči Tena, ki je pri nama preživljala počitnice, in jaz. Obetal se je lep dan, s Teno sva se odločili, da greva v bližnje mesto Baria in preživiva dan po žensko; nakupi, kavica, sladoled, barantanje na tržnicah in ogled filma v kinu. Cosmos je rekel, da bi rad preživel dan v miru, doma in sam. Tudi prav.
Izpopolnjen dan se je začel prevešati v noč in pred nama s Teno je bila še vožnja do doma, ki je trajala približno pol ure. Sedeli sva v taksiju in čakali, da se napolni (saj veste, dokler ni poln, ne pelje, voznega reda pa tudi ni), ko sem naenkrat v poltemi zagledala Cosmosa s prijatelji pohajkovati po postajališču. Bil je vesel in razigran.
Do konca sem odprla šipo in se zadrla skozi okno: »Hej, Cos! Kaj pa ti tukaj?«
»Oooo, moji ženski,« je rekel presenečeno.
»Kam pa si namenjen?« sem bila presenečena tudi jaz, saj ga nisem pričakovala tam.
»Eemmm… Jaaa, saj pridem kmalu za vama. Z Adijem greva še ne eno pijačo,« je kot v opravičilo omenil Adija, s katerim smo tudi sicer prijateljevali. Ampak preostali prijatelji… Ti mi pa niso bili všeč.
»Kakšno pijačo?! Pridi. Domov gremo!« sem rekla živčno. Čutila sem, kako mi vročica obliva telo in kako se mi v glavi kopiči para, ki samo čaka, da zapiska skozi ušesa. Tako sem bila jezna, da ne znam povedati. Zakaj? Zato, ker sem ga videla s sumljivimi »prijatelji«, ki se zagotovo ukvarjajo s sumljivimi posli.
»OK, OK,« je rekel in se usedel k nama.
Takrat sem opazila, da ima v roki črno vrečko, ki je prej v poltemi nisem videla. Bila je videti kot manjši paket. »Kaj pa imaš to?« sem ga vprašala.
»Ah, nič. Vžigalice sem kupil.«
»Ne vem, zakaj kupuješ vžigalice, ko veš, da se navlažijo in jih je polovica zanič,« sem rekla zajedljivo. »Vžigalnik bi kupil!« sem modrovala.
Medtem se je taksi napolnil in odpeljali smo se v noč. Cosmos je spravil vrečko z vžigalicami na drugo stran, proč od mene, kar me je še dodatno vznemirilo: «Zakaj pa jih skrivaš?«
»Saj jih ne.«
»Ja, pa jih.«
V glavi se mi je vrtel film, kako verjetno prekupčuje z nekimi ilegalnimi stvarmi, kako je ves dan preživel s to bando, namesto, da bi bil z nama. Zato je rekel, naj se nama ne mudi, naj uživava…
»Kako si preživel dan?« sem ga vprašala z zavihanim nosom.
»Super. Bolje ne bi mogel. Res je bil poseben dan,« mi je odgovoril z nasmehom.
Mislila sem, da se mi bo zmešalo. In še mrmral si je neko pesem. Kako si drzne!
Pripeljali smo se do doma in poskakali iz taksija. Cosmosu se je neverjetno mudilo proti hiši, kar je bilo zelo nenavadno, saj je narejen bolj na slow motion. Upala sem, da se mu bo zatikala ključavnica na vhodnih vratih, kar se je rado dogajalo, ampak tokrat je odklenil brez težav. Preden sem prišla do vhodnih vrat, je bil že v spalnici. Hotela sem za njim, a vrata so bila zaklenjena. Kaj?!
»Odpri! Takoj odpri!« Trkala sem po vratih, zaslišala škrtanje ključa in vrata so se odprla. Stal je pred mano. Brez vrečke. »Zakaj se zaklepaš pred mano in kje imaš vžigalice?«
»Nataša, prosim,« so me rotile njegove oči.
Nisem popustila. Na vsak način sem hotela videti tisto črno vrečko, da se prepričam, ali so res vžigalice. V navalu jeze sem mu zagrozila: »Če mi ne pokažeš, kaj imaš, jutri spakiram, grem domov in me nikoli več ni nazaj!«
»Nataša, prosim. Verjemi mi, res so vžigalice. Prosim, ne delaj mi tega. Ne sili me v to… Ne želim, da se tako konča. Ne pokvari mi tega…«
Njegove oči so postajale še večje in iskrice so začele ugašati kot navlažene vžigalice.
»Ne!«
Moj odgovor je bil dokončen in videl je, da nima smisla vztrajati, zato je v jezi odvihral v spalnico. Vrnil se je brez črne vrečke. V rokah je imel nekaj drugega. Rdečo škatlico. Pokleknil je pred mano, jo odprl in rekel: »Nataša, bi postala moja žena?«
ŠOK!
Šok je premila beseda, s katero bi lahko opisala to stanje. Nisem vedela, kaj naj rečem. V tisočinki sekunde je prišlo do neslutenega preobrata, ki ga nisem dojemala ne fizično ne psihično. V tisti tisočinki sekunde se mi je zazdelo, da bom omedlela. Nisem. On je še vedno klečal pred mano in me ponovno vprašal: »Nataša, bi se poročila z mano?«