Samo za prave babe

Lokacija: Koper, bar ob plaži

Čas: dve uri pred predstavitvijo knjige Oblečena v kente, pri Sv. Antonu, Koper

Prisotni: Maxi, Berta in jaz

___________________________________________________________________

»In kako se počutiš?« me vpraša Berta.

»Ne vem. Čudno. Kot da imam povsem prazno glavo,« ji odgovorim.

»Greva tapkat?«

»No, pa dajva.«

Udobno se namestiva na stolih, zavzameva prvo tapkalno pozicijo, globoko vdihnem in začnem slediti Bertinim besedam.

»Prazna glava. Imam povsem prazno glavo.« Vdih in izdih. Berta nadaljuje.  »Imam prazno glavo in ne vem, o čem bom govorila.« Ponavljam za njo.

»Čeprav sem živela v Afriki, imam zdaj prazno glavo in ne vem, kaj bom govorila.« Sledim ji in narediva nekaj ponovitev.

»Čeprav imam prazno glavo, sem čisto ok.« Ok. Čutila sem, kako mi je postajalo smešno, prav otroško smešno, tista posebna radost, spontana in naivna se je naselila po mojem telesu.

»Čeprav sem o tem napisala knjigo, imam sedaj čisto prazno glavo. In pojma nimam, o čem bom govorila.« Ponovim za Berto in se začnem režati, kot da mi je povedala svetovno dober vic. Tudi Berto popade smeh … »in kako se zdaj počutiš? Je še prazna glava?«

»Jaaaa, itak, da je še prazna glava. Ampak, a veš kaj Berta, moja glava mora biti prazna zato, da bom govorila iz srca, da bom govorila iz sebe,« z navdušenjem razlagam in čutim hvaležnost. Napetost je povsem izginila, prav nič več me ni skrbelo, kaj bom pripovedovala na predstavitvi knjige, ker mi to sploh ni bilo več pomembno. Vedela sem,da moram zaupati in se prepustiti. Tudi s prazno glavo.

Berto imam res rada. Mimogrede me pripelje do rešitve, do uvida, do spoznanja ali notranjega razsvetljenja. S tapkanjem, ki je tako zelo preprosta in učinkovita metoda, se lahko v parih minutah povsem skuliraš. Ali po parih urah, odvisno tudi od posameznika, ni pomembno.  In dobro je to, da je vse dobro in vse je v redu. Nič ni narobe, vsi naši notranji občutki so tako zelo naši, da jih moramo sprejeti in objeti. Berta obvlada in zna.

Pa smo ga dočakali, postni čas. Kolikor poznam ljudi okoli sebe, se je skoraj vsak odločil za neko obliko posta. Eni brez alkohola, drugi brez sladkega, tretji brez interneta, mesa, cigarete, … variant je toliko, kolikor bolj smo s »čim« zasvojeni.

V globljem pomenu gre za proces čiščenja telesa in duha, da se znebimo odvečne navlake, speremo iz sebe negativnosti, opolnomočimo vest in resnico in lažji stopamo v prihodnost, ki nas pričakuje. In spet bomo izzvani z vseh strani s skušnjavami, ki nas bodo kot hudič Jezusa preizkušal  in nagovarjal k prelomu dane besede oz. zlomu našega duha. Kolikor  le ta že ni pohabljen in prizadet.

Čemu se bom odrekla jaz? Odločila sem se, da se bom odrekla slabim mislim. Tistim, ki se tako tiho in mimogrede prikradejo v mojo dušo in ki mi zastrupljajo telo. Vsem tistim mislim, ki bi tako z užitkom in rade začele soditi, obsojati in kriviti. Ne samo druge, predvsem samo sebe. Moram priznati, da sem se že kar precej poglobljeno pogovorila s svojim Egom, da se ne rabi trudit z mano na vsak način; da zmorem tudi sama s svojo srčnostjo. In da mi ne rabi žugati in se mi posmehovati takrat, ko bom ponovno padla; ker ga ne bom upoštevala in si ne bom več gnala k srcu.

Kaj bom storila, ko me obiščejo slabe misli? Sprejela jih bom z gostoljubnostjo kot dragega gosta, jim prisluhnila, jih objela in se z ljubeznijo od njih poslovila. Čas imam na svoji strani, občutki bodo pa tisti, ki mi bodo vsakič znova povedali, kako globoko se prepoznam v svoji resničnosti.

Ja, Življenje, res te ljubim.

Koliko nas Žensk je bilo pripravljenih na menstruacijo? Se spominjate prvih začetkov?

Jaz vem, da bi se takrat najraje pogreznila v zemljo od sramu, niti nisem vedela, kaj in kako naj ravnam sama s seboj. Mama mi je sicer omenila nekaj, ampak je bilo bolj tako mimogrede in stara sem bila dvanajst let.

Koliko naših prednic, mladih deklic, je mislilo, da umirajo, da so hudo zbolele ali pa da so storile greh in zdaj je tukaj »šiba božja«, ki jih kaznuje in pošilja v pekel. Moja mama je mislila, da bo umrla. Verjetno je podobno zgodbo doživela tudi njena mama. O menstruaciji se preprosto ni govorilo, če se je pa že omenjalo, je bila to bolj nadloga, breme, nekaj umazanega, grdega in nespoštljivega. Zelo kvalitetno smo podedovale matrico, ki nam narekuje,  da z menstruacijo trpimo, da boli in da smo v »naših dneh« tečne. Po drugi strani pa se pričakuje, da smo enako aktivne kot ostale dni. Kakšna zmeda, kajne?

V resnici gre za proces, ki je svet in ki bi moral biti obredno dejanje vsak mesec. Telo nam pripoveduje, poslušajmo ga. Naša menstrualna kri nam razkriva zgodbe, ki jih je vredno poslušati. To so pripovedi o naših čustvih, naših doživljajih, čutenju in samospoštovanju.

Menstruacija ne sme boleti, ne smemo omedlevati zaradi krčev; v tem primeru je nekaj narobe. Kri mora preprosto steči iz hrama rodovitnosti.  Rdeča, tekoča, topla,  in ne rjava, s strdki, s spremenjenim vonjem, dolgotrajna ali zgolj v sledeh. Ste se že kdaj vprašale, kaj vam vaša menstrualna kri sporoča? Vprašajte jo, kajti pri vsaki gre za individualno pripoved. Pa vendar obstaja nekaj stičnih točk, preverite jih, morda vam bodo koristile pri samospoznavanju.

Ledvica in menstruiranje (Suzana, krasen izraz, ki ga rada uporabljam)

Ledvica so naši spolni centri in ti nam zelo hitro pošljejo sporočilo, če kaj ne štima. V njih je shranjen praspomin naših prednic, ki se povezuje z našim genskim zapisom. Kadar se  mesečni cikel začne z rjavimi madeži, ki trajajo nekaj dni, občutite bolečino ali pa le ta prehaja v toploto in kadar kri ne teče ter vas pogosto zebe, morda celo pogosteje hodite na vodo, pomeni, da ste preveč čustveno prizadete, vaša energija je v šoku.  Zaradi strahu niste pretočne in v sebi zadržujete zapise, ki niso vaši. Vaša maternica se ohlaja in ne dovoli krvi, da steče. Ste preveč zakrčene, zato žleze ter notranji organi porabijo preveč energije za vzdrževanje normalne telesne temperature in za njihovo delovanje.

Pri masažah dostikrat opazim, kako imajo ženske ohlajen križni del telesa in zadnjico. Gre za blokade na spolnih centrih, ni kroženja energije, gre za občutke manjvrednosti, sramu, nespoštovanja in krivde. Včasih so prisotne zlorabe in manipulacije, za katere ni nujno, da so naše. Lahko so zgodbe naših prednic.

Kako si lahko pri tem pomagamo?

Zanimivo, da sem v Afriki, pri plemenu N videla, kako so ženske po žehti sušile rdeče trakove, kot nekakšne šale ali rute in ni mi bilo jasno, zakaj jih uporabljajo. Seveda, uporabljajo jih za povezovanje okrog ledvic in spodnjega dela trebuha, pa tudi med nogami, da pokrijejo in zaščitijo nožnico v času menstruacije. Me tukaj pa si lahko pomagamo z rdečim spodnjim perilom, sedimo na rdečih podlogah, uživamo več žive hrane, vključimo tudi tisto, ki nas poživi, da razširimo žile in dovolimo krvi, da teče. Dihajmo globoko in kar je še najpomembnejše, naravnajmo se na pozitivne misli in si povejmo, da strahu ni. Da je samo naše odzivanje na situacije. Ko bo naše telo razumelo, da je strah minil, da  smo varne, se bodo žleze z notranjim izločanjem začele krepiti in posledično hraniti ledvice z zdravilno energijo. Oživela bo naša maternica, postala bo živa, po njej se bo začela pretakati kri in hiteti na plano, kot blagoslov da Si Ženska. Pomembno je, da se zavedamo, da so se stvari dogajale v preteklosti, da  živimo v sedanjosti in da smo varne in ljubljene v svojem telesu.

Jetra in menstruiranje

Ob močni menstruaciji, z velikimi strdki in kadar občutite bolečino v spodnjem delu trebuha in če je le ta še napihnjen, pomeni, da imamo preobremenjena jetra. Pogosto nas v tem obdobju bolijo prsi, smo bolj razdražljive in tudi kri ima neprijeten vonj. Ja, na delu so toksična čustva in toksični ljudje. A veste, … ko nekaj »smrdi«. Vprašajte se, s čim ste obremenjene, kdo vam niža vibracijo, zakaj vztrajate v strupenih odnosih, kaj morate predelati, da razgradite »strdke«. Boleče in vnete dojke vas opozarjajo, da se preveč razdajate, da ste preveč materinske in zaščitniške. Pomislite nase, drage Ženske, bodite ljubeče do sebe. Predelajte, kar imate za predelati in odločite se o tem, kar že dolgo razmišljate. Pripeljite jezo v vašo zavest, ni nobene potrebe, da jo skladiščite v jetrih.

Iz hrane izločite vse, kar diši vsaj malo po strupih, pesticidih, antibiotikih, konzervansih, … to je prvi korak. Privoščite si kopeli, namakajte se v banji, vse to vas bo sprostilo. Posvečajte se sebi.

Trebušna slinavka in menstruiranje

Živite v prepričanju, da si ne zaslužite, da niste vredne, da so sladkosti življenja rezervirane za druge. Globoka čustva nemoči in negovanje vloge žrtve vas privede do zasluzenosti  celega telesa, kar se odraža na vseh sluznicah (oči so suhe, pljuča polna sluzi, vaginalne težave, glivice, srbenje,…), menstrualna kri je težka, mastna, počasna, občutite utrujenost, bolečine po telesu, takrat vedite, da je obremenjena trebušna slinavka, ki skrbi za transport radosti življenja in oskrbovanje vitalnih organov. Ne tolažite se s sladkarijami in ne pretiravajte v skrajnosti, sploh če so te za vas škodljive. Zagrenjenosti, grenkobe ne boste pregnale na tak način. Pojdite na sveži zrak, poiščite si miren kotiček za meditacijo in ozavestite svojo vlogo, ki jo trenutno igrate. Privoščite si kakšen dan na mesec za razstrupljanje telesa; bodisi v obliki diete ali masaže. Uživajte več zelene zelenjave. Bodite zmagovalke, ne žrtve.

Torej, drage Ženske ali v resnici znamo kvalitetno krvaveti? S spoznavanjem sebe bomo prihajale do svojega bistva in takrat bomo krvavele zase. Ne za tiste, ki nam povzročajo bolečino in ki nas ranijo, pač pa zato, ker bomo me tako hotele. Takrat bomo prisotne v svojem telesu, z razumevanjem sporočil, s povezovanjem in iskrenostjo.

Nekoč me je ena gospa vprašala kaj menim ali je normalno imeti spolne odnose v času menstruacije, ker, da njen partner zelo uživa v tem. Zajela sem sapo in ji rekla, da pravil ni in da če obema odgovarja (iz pogovora se je videlo, da njej ne), potem pač naj to počneta. Zase sem obdržala komentar, da bi ga jaz s prvim avionom poslala v Transilvanijo. Čas menstruacije je čas zame. Amen.