Prehod v nematerialno

Ura je bila nekaj do štirih zjutraj, ko sem se prebudila. Pravzaprav me je prebudilo. Bilo je, kot da bi me nekdo stresal za ramo in želel, da se prebudim, jaz pa sploh nisem mogla odpreti oči. Kot bi imela  veke zlepljene. Ok, pomislim, bom še malo podremala. Pokukam v svoje misli, ki so bile za to zgodnje jutro precej strukturirane. Vse je bilo spredalčkano, kaj, sploh ne vem. Pač vem, da je bilo vse na mestu. V srcu sem čutila veličino. Nekajkrat se v postelji še obrnem in potem le odlepim veke od oči in pogledam na uro, 5:07 je kazala.

Tole moram takoj zapisati, dokler se še spomnim, mi gre skozi misli. Vstanem, grem po tablico, Maxi, ki drugače spi v dnevni, mi gredoč nazaj sledi v spalnico in oba se zbaševa v posteljo.

Kar se mi je ponoči dogajalo, je bilo povezano z zadnjimi dnevi in svečami, ki so gorele in niso gorele, na zelo čudne načine. Tisti, ki me sledite, ste lahko videli objave na fb, kako se je vosek pri eni izmed sveč nabiral navzgor in pri drugi objavi, ki sem jo posnela, kako je plamen vsakič ugasnil, ko sem se približala luknji v kamnu, kamor sem želela postaviti svečo.

Svoje sanje ali potovanje v druge dimenzije ali nočni obiski … pravzaprav je mešanica vsega, so bili to noč izjemni. Poskušala bom strniti svoje doživetje in misli v čim bolj smiselni koncept. Ob tem naj povem, da je meni vse jasno, kar pa je še težje ubesediti.

Za obnovitev …

Včeraj zjutraj sem hotela prižgati svečo in jo postaviti v luknjo v kamnu. Ta kamen, in še pol vreče drugih, sem prinesla letos iz otoka Čiovo. Nasploh velja trditev ,da so kamni z luknjami posebni in čarobni. Bo že držalo. Sveča, ki sem jo prižgala, pa je vsakič ugasnila, ko sem jo približala kamnu in jo hotela postaviti v luknjo. Bilo je, kot bi jo nekdo ali nekaj upihnilo. Hkrati s tem sem ugotovila, da je v vdolbini kamna tekoč vosek od prejšnje sveče prejšnjega dne, ki se očitno ni strdil. Potipala sem kamen, ki pa ni bil nič posebno topel, niti nanj ni sijalo sonce, ki bi morda lahko razložilo to čudno dogajanje.

Da je včeraj nastopila polna luna, ki je menda še posebej močna in ima močan vpliv, sem izvedela tekom včerajšnjega dneva, nič prej. Dozdevalo se mi je, da mora vse skupaj biti povezano.

Tako, sedaj bom začela kar z razlago, kaj sem mi je dogajalo to noč. Ves včerajšnji dan sem imela občutek, da bom dobila sporočilo. In sem ga.

»V kamnu iz Dalmacije si prinesla zapis vode in trdnosti. Ni vsaka voda voda. Morje ima vlogo plodovnice. V plodovnici so zapisi mnogih generacij. Kamen predstavlja material trdnosti, stabilnosti iz katerega lahko zraste nekaj novega. Človeštvo je na prelomu in sedaj je čas, ko se bodo rojevala nova ljudstva, nastajale bodo nove civilizacije. Vendar je potrebno stare rane zaceliti. Potrebno je soočenje s svojo in s kolektivno resnico. Vedite, da je resnic toliko, kot je ljudi. Skozi resnico se morate naučiti sprejemanja. Naučiti se morate sprejemati odgovornosti.

Poglej v svoje srce in poišči kaj je še ostalo in kaj še čaka na razrešitev.

Dokler bodo rane odprte, se bodo rojevale ranjene duše in ranjena telesa. To mislimo na kolektivnem nivoju. Ni veliko ljudi, ki so se resnično pripravljeni odreči iluzijam. Mnogim se bo v tem obdobju zmešalo. Tudi zaradi duhovnosti. Bodite pozorni na ljudi, ki vas hitro o-čarajo. Bodite pozorni na besede – izgovorjene in slišane. Nič ni tako, kot se zdi.

Stopljeni vosek v kamnu je sporočilo, da je sedaj čas rahljanja, topljenja, gnetenja, transformacije. Ne zabetonirajte nekaj, za kar bi lahko kasneje obžalovali. Pustite, da odteče. Da se rane očistijo. Rane se morajo očistiti na kolektivni ravni. Nismo ti dovolili, da bi sveča gorela. Vztrajno smo ti jo ugašali, ker smo ti želeli povedati, da začni s čiščenjem. Obrni kamen in izlij iz njega ostanke travm, bolečine, žalosti, gorja. Naredi to na osebnem nivoju in naredi na kolektivni ravni. Dali smo ti orodja in znanja.

Pomnite, morje ima dnk vsakega od nas. V solzah so sledi vsakega živega bitja. Nihče ni ločen od nikogar. Začnite. Veliko dela vas čaka. Samo začnite.

Zemlja se suši. Zemlja gori. Gorijo in sušijo se tudi naša telesa. V vodi so vsi odgovori. Voda transformira in čisti. Informirajte si svojo vodo. Pijte dobre in podporne zapise. Imate to moč v sebi in ne verjemite tistim, ki govorijo, da vam lahko pomagajo. To je laž. Lahko vam stojijo ob strani, ne morejo pa delati vaših korakov in sprejemati vaših odločitev. Moč je v vas. Moč je v tebi.

Molite k sebi. Povrnite si dostojanstvo in dajte si ljubezen.

Sprejmite temo in prižigajte luči. Tema je samo odsotnost svetlobe, kot je strah odsotnost ljubezni. Odprite oči, mi smo blizu. Mi smo že z vami.«

Ne vem, kaj si naj mislim. Tole je čisto noro in po drugi strani povsem jasno. Že dolgo čutim, da nekaj visi nad nami, da se pripravljamo na nekaj velikega. Ob tem doživetju ali spoznanju lahko rečem samo to, da se nam zagotovo odpirajo še druge dimenzije, da bo vedno več ljudi imelo dostop do Vira, da bomo postajali fluidni, tekoči, transparentni. Laži, prevare, manipulacije in vse ostalo, kar je povezano s temo, se ne bo imelo več kam skriti, ker bitja svetlobe ne bodo vibrirala na teh nivojih. Ne bodo imela skritih mest v telesu in za to ne bo nobene potrebe. Nič več ne bo tako, kot je bilo.

Ko svoboda zgori

Pred časom sem imela srečanje s tremi sorodnicami, ki so prišle na obred z željo, da se razreši prekletstvo nad žensko linijo, saj se po ženski strani niso več rojevali otroci. Razlogi za to so bili različni; ni bilo pravega partnerja, ni prišlo do spočetja, spontani splavi …

V tri-urnem obredu se je dogajalo in zgodilo precej neverjetnih stvari. Sveče in vžigalice so gorele, se priklanjale ena drugi, se med seboj povezovale in razpadale v tistih delih, za katere sem si po tiho želela, da bi. Zanimiva pa je bila ena scena. Na tri lističe sem napisala različne besede, listke zložila in jih ponudila ženskam. Vsaka je vzela enega in ga po mojih navodilih položila na oltar, kjer se je že kakšno uro odvijala ‘predstava’. Dve položita lističa ob kristale, ena izmed njih pa izrazi željo, da želi listič zažgati nad plamenom sveče.

»Prav,« rečem, »v tem primeru moramo pogledati, kaj na listu piše, da vemo, kaj boš skurila.« Poda mi listič, ga razvijem in na njem z velikimi tiskanimi črkami piše – SVOBODA. Pogledam žensko, se ji nasmehnem in vprašam: »Si sigurna?« Rahlo z zadržkom pokima in potrdi. »No, pa dajmo. Na listku piše ‘svoboda’.« rečem in ji vrnem listič. Videla sem, kako je obotavljaje približevala ‘svobodo’ plamenu in ko se je končno dotaknil ognja, je šele zadihala. »Ne vem, kaj mi je bilo, da sem se tako odločila. Skurila sem si svobodo. Kaj pa zdaj?« me je v zadregi vprašala.

»Bolje se ne bi mogla odločiti, kot si se. Živela si v navidezni svobodi in bil je skrajni čas, da zažgeš to iluzijo. S tem si si odprla novo poglavje v svojem življenju. Stare tebe ni več, iz pepela vstajaš nova ti. S tem, ko si skurila program, ki te je držal v iluzorni svobodi, si se dejansko osvobodila. Začutila boš nov val energije, ki ti bo preplavil telo. Od tu naprej boš lahko začela postavljati nove temelje in do leta 26 se ti bo vse zložilo na novo. Tudi otrok pride.«

Tu je le nekaj besed, ki so ponovno kar vrele iz mene in ko sem ponovno odprla oči, smo se vse štiri s hvaležnostjo pogledale skozi solze. Bilo je čarobno.

Nič ne čutim

Pred časom je bila na healing masaži ženska, ki je želela pogledati v svoje energijsko stanje in tudi v preteklost, če se bo ta slučajno razkrila. Povedala mi je, da že vrsto let dela na sebi, da je bila pri mnogih terapevtih, se posluževala različnih tehnik, tudi uporabo psihedelikov. V večini primerov so ji terapevti povedali, kaj vidijo in čutijo pri njej, substance jo sicer ‘odnesejo’, ampak prave rešitve ni. Doživela je tudi to, da jo je ena izmed terapevtk odslovila rekoč, da je tako zaprta, da ne more dostopat do nje. Pošteno.

Z njenim pripovedovanjem je tudi v meni rastlo zanimanje, kako bo to potekalo pri nama. Um mi je sproti vsiljeval razloge, zakaj bi lahko bila tako zaprta in zakaj ničesar ni zmožna čutiti. Od tega, da je morda doživela hudo travmo in jo je potlačila, da se je zavestno odrezala od čustev …

Sebe poznam in svoje sposobnosti tudi. Zaupala sem in se prepustila, medtem ko je žensko telo ležalo pred mano na masažni mizi.

Položila sem dlani na različne dele telesa in mu prisluhnila. Zavito je bilo v globoko žalost in temo. Energija v telesu je stala (to redko začutim), kot da se kopa v brezupu. Na vprašanje, če se ji kaj dogaja in če čuti kakšne spremembe v telesu, je gospa zanikala.

»Zdaj bova šli iz glave v srce,« sem ji rekla. »Ko boš v srcu mi povej, kaj vidiš.«

»Nič ne vidim, tudi čutim ne,« mi je odvrnila. Jaz sem še vztrajala, ker sem energijsko čutila, da se v njenem telesu nekaj premika. Kot da bi se odpirala vrata.

»Občutek imam, da sem v grobu. Tema je okoli mene. Vidim truplo … sem jaz to truplo? « je naposled rekla gospa. Yes!!!, vedela sem, zavibriralo mi je telo. Prišli sva domov, do bolečinskega jedra. Iz mene so začele leteti besede, kar se mi zgodi vedno, kadar odprem ta prava vrata.

»Ne, nisi ti to truplo. To, kar zaznavaš sedaj, je energijsko mrtvi del tebe. Kot da je nate pripeta entiteta in se hrani s teboj. Da imaš preveč kilogramov (povedala mi je, da se precej muči z odvečnimi kilogrami in da s težavo shujša – je bilo očitno) je zato, ker na fizičnem nivoju hraniš sebe in ‘njo’. To, da ne čutiš, je zaradi nje. Ne moreš čutiti, ker nisi cela.«

Gospa je zajokala in telo je trepetalo pod mojimi rokami. Kmalu se je iz nje izvil zverinski krik, ki je tako močno pognal njeno energijo po telesu, da sem pod dlanmi čutila, kot bi se znotraj nje premikale kosti in mišična napetost je iz trenutka v trenutek začela popuščati.

Bila sem presunjena in vesela hkrati.

»Česa takega še nisem čutila,« so bile njene besede. Bilo je močno, res močno.

Sedeli sva si nasproti in se pogovarjali o doživetem. Iz gospe je vrelo. Stari potlačeni spomini so prihajali na površje, mnogo teh je bilo slabih. Pred očmi so se ji prikazovali ljudje, katerim je v preteklosti škodovala, bila do njih nesramna, manipulativna, žaljiva …

»Zdaj mi je jasno. Delovala sem iz teme. To sploh nisem bila jaz ampak moje sence, ki so bile tako močne, da so povsem nadvladale moje telo in misli.« Čez čas je nadaljevala: »Počutim se, kot da je z mene padla ogromna skala in po dolgem času čutim, da me je obsijala notranja svetloba.«

»Vse kar si povedala, drži. Res nisi živela svojega življenja, bilo je, kot da si izpolnjevala ukaze neke notranje inteligence, nekega zelo ranjenega in poškodovanega bitja. Po tej najini seansi boš še nekaj časa na visokih vibracijah, vendar boš morala za popolno ‘oživitev’ še precej narediti sama. Predlagam ti, da meditiraš. Ali moliš. Priporočaj se svojim varuhom. Na fizičnem nivoju se očisti jeze, teme in nizkih energij. Najlažje boš to dosegla s protokolom razstrupljanja telesa. Začni z jetri, nadaljuj s črevesjem in nazadnje s krvjo. Nizke energije se rade ‘lepijo’ na težke kovine. In bolj ko boš očiščena, bolj boš živa.«

Zelo, zelo zanimivo srečanje je bilo tole. Zgodbe pa seveda še ni konec. Naslednji dan me gospa pokliče in pove, da se je še nekaj spomnila in sicer, da je ime dobila po svoji mrtvi teti, katera je umrla v mladih, rosnih letih. Tako, pa je bil krog sklenjen in vse se je zložilo na pravo mesto.

Dejstvo je, da večino življenja nismo sami. Na materialnem nivoju imamo okoli sebe zunanji svet, prijatelje, starše, sopotnike, na nematerialnem pa so z nami naši varuhi, predniki, duhovi, takšne in drugačne entitete, za katere pa ne vemo, ker jih pač ne vidimo. Pravijo, da tako kot zgoraj, je tudi spodaj ali tako kot je zunaj, je tudi znotraj. Notranji nevidni svet ni popolnoma nič drugačen od  zunanjega. Veliko lahko v tej smeri naredimo sami in ozavestimo ‘mrtve’ dele sebe, kot je bil primer opisan v tej zgodbi.