Ali znamo kvalitetno krvaveti?

womanKoliko nas Žensk je bilo pripravljenih na menstruacijo? Se spominjate prvih začetkov?

Jaz vem, da bi se takrat najraje pogreznila v zemljo od sramu, niti nisem vedela, kaj in kako naj ravnam sama s seboj. Mama mi je sicer omenila nekaj, ampak je bilo bolj tako mimogrede in stara sem bila dvanajst let.

Koliko naših prednic, mladih deklic, je mislilo, da umirajo, da so hudo zbolele ali pa da so storile greh in zdaj je tukaj »šiba božja«, ki jih kaznuje in pošilja v pekel. Moja mama je mislila, da bo umrla. Verjetno je podobno zgodbo doživela tudi njena mama. O menstruaciji se preprosto ni govorilo, če se je pa že omenjalo, je bila to bolj nadloga, breme, nekaj umazanega, grdega in nespoštljivega. Zelo kvalitetno smo podedovale matrico, ki nam narekuje,  da z menstruacijo trpimo, da boli in da smo v »naših dneh« tečne. Po drugi strani pa se pričakuje, da smo enako aktivne kot ostale dni. Kakšna zmeda, kajne?

V resnici gre za proces, ki je svet in ki bi moral biti obredno dejanje vsak mesec. Telo nam pripoveduje, poslušajmo ga. Naša menstrualna kri nam razkriva zgodbe, ki jih je vredno poslušati. To so pripovedi o naših čustvih, naših doživljajih, čutenju in samospoštovanju.

Menstruacija ne sme boleti, ne smemo omedlevati zaradi krčev; v tem primeru je nekaj narobe. Kri mora preprosto steči iz hrama rodovitnosti.  Rdeča, tekoča, topla,  in ne rjava, s strdki, s spremenjenim vonjem, dolgotrajna ali zgolj v sledeh. Ste se že kdaj vprašale, kaj vam vaša menstrualna kri sporoča? Vprašajte jo, kajti pri vsaki gre za individualno pripoved. Pa vendar obstaja nekaj stičnih točk, preverite jih, morda vam bodo koristile pri samospoznavanju.

Ledvica in menstruiranje (Suzana, krasen izraz, ki ga rada uporabljam)

Ledvica so naši spolni centri in ti nam zelo hitro pošljejo sporočilo, če kaj ne štima. V njih je shranjen praspomin naših prednic, ki se povezuje z našim genskim zapisom. Kadar se  mesečni cikel začne z rjavimi madeži, ki trajajo nekaj dni, občutite bolečino ali pa le ta prehaja v toploto in kadar kri ne teče ter vas pogosto zebe, morda celo pogosteje hodite na vodo, pomeni, da ste preveč čustveno prizadete, vaša energija je v šoku.  Zaradi strahu niste pretočne in v sebi zadržujete zapise, ki niso vaši. Vaša maternica se ohlaja in ne dovoli krvi, da steče. Ste preveč zakrčene, zato žleze ter notranji organi porabijo preveč energije za vzdrževanje normalne telesne temperature in za njihovo delovanje.

Pri masažah dostikrat opazim, kako imajo ženske ohlajen križni del telesa in zadnjico. Gre za blokade na spolnih centrih, ni kroženja energije, gre za občutke manjvrednosti, sramu, nespoštovanja in krivde. Včasih so prisotne zlorabe in manipulacije, za katere ni nujno, da so naše. Lahko so zgodbe naših prednic.

Kako si lahko pri tem pomagamo?

Zanimivo, da sem v Afriki, pri plemenu N videla, kako so ženske po žehti sušile rdeče trakove, kot nekakšne šale ali rute in ni mi bilo jasno, zakaj jih uporabljajo. Seveda, uporabljajo jih za povezovanje okrog ledvic in spodnjega dela trebuha, pa tudi med nogami, da pokrijejo in zaščitijo nožnico v času menstruacije. Me tukaj pa si lahko pomagamo z rdečim spodnjim perilom, sedimo na rdečih podlogah, uživamo več žive hrane, vključimo tudi tisto, ki nas poživi, da razširimo žile in dovolimo krvi, da teče. Dihajmo globoko in kar je še najpomembnejše, naravnajmo se na pozitivne misli in si povejmo, da strahu ni. Da je samo naše odzivanje na situacije. Ko bo naše telo razumelo, da je strah minil, da  smo varne, se bodo žleze z notranjim izločanjem začele krepiti in posledično hraniti ledvice z zdravilno energijo. Oživela bo naša maternica, postala bo živa, po njej se bo začela pretakati kri in hiteti na plano, kot blagoslov da Si Ženska. Pomembno je, da se zavedamo, da so se stvari dogajale v preteklosti, da  živimo v sedanjosti in da smo varne in ljubljene v svojem telesu.

Jetra in menstruiranje

Ob močni menstruaciji, z velikimi strdki in kadar občutite bolečino v spodnjem delu trebuha in če je le ta še napihnjen, pomeni, da imamo preobremenjena jetra. Pogosto nas v tem obdobju bolijo prsi, smo bolj razdražljive in tudi kri ima neprijeten vonj. Ja, na delu so toksična čustva in toksični ljudje. A veste, … ko nekaj »smrdi«. Vprašajte se, s čim ste obremenjene, kdo vam niža vibracijo, zakaj vztrajate v strupenih odnosih, kaj morate predelati, da razgradite »strdke«. Boleče in vnete dojke vas opozarjajo, da se preveč razdajate, da ste preveč materinske in zaščitniške. Pomislite nase, drage Ženske, bodite ljubeče do sebe. Predelajte, kar imate za predelati in odločite se o tem, kar že dolgo razmišljate. Pripeljite jezo v vašo zavest, ni nobene potrebe, da jo skladiščite v jetrih.

Iz hrane izločite vse, kar diši vsaj malo po strupih, pesticidih, antibiotikih, konzervansih, … to je prvi korak. Privoščite si kopeli, namakajte se v banji, vse to vas bo sprostilo. Posvečajte se sebi.

Trebušna slinavka in menstruiranje

Živite v prepričanju, da si ne zaslužite, da niste vredne, da so sladkosti življenja rezervirane za druge. Globoka čustva nemoči in negovanje vloge žrtve vas privede do zasluzenosti  celega telesa, kar se odraža na vseh sluznicah (oči so suhe, pljuča polna sluzi, vaginalne težave, glivice, srbenje,…), menstrualna kri je težka, mastna, počasna, občutite utrujenost, bolečine po telesu, takrat vedite, da je obremenjena trebušna slinavka, ki skrbi za transport radosti življenja in oskrbovanje vitalnih organov. Ne tolažite se s sladkarijami in ne pretiravajte v skrajnosti, sploh če so te za vas škodljive. Zagrenjenosti, grenkobe ne boste pregnale na tak način. Pojdite na sveži zrak, poiščite si miren kotiček za meditacijo in ozavestite svojo vlogo, ki jo trenutno igrate. Privoščite si kakšen dan na mesec za razstrupljanje telesa; bodisi v obliki diete ali masaže. Uživajte več zelene zelenjave. Bodite zmagovalke, ne žrtve.

Torej, drage Ženske ali v resnici znamo kvalitetno krvaveti? S spoznavanjem sebe bomo prihajale do svojega bistva in takrat bomo krvavele zase. Ne za tiste, ki nam povzročajo bolečino in ki nas ranijo, pač pa zato, ker bomo me tako hotele. Takrat bomo prisotne v svojem telesu, z razumevanjem sporočil, s povezovanjem in iskrenostjo.

Nekoč me je ena gospa vprašala kaj menim ali je normalno imeti spolne odnose v času menstruacije, ker, da njen partner zelo uživa v tem. Zajela sem sapo in ji rekla, da pravil ni in da če obema odgovarja (iz pogovora se je videlo, da njej ne), potem pač naj to počneta. Zase sem obdržala komentar, da bi ga jaz s prvim avionom poslala v Transilvanijo. Čas menstruacije je čas zame. Amen.

 

Ženske

woman cycleS hvaležnostjo in sočutnostjo se s spomini vračam v zadnje dni, ko sem ponovno doživela nekaj, čemur bi lahko rekla celostno zdravljenje ali celjenje ran ali ozaveščanje lastne biti. Zaradi dogodkov zadnjih petih dni se vračam na začetek, tako daleč nazaj, kot mi seže spomin. Meni seže v obdobje starosti nekaj mesecev, takrat,ko sem se začela postavljati na noge. Ja, moji prvi koraki na poti v Življenje.

Pred petimi dnevi sem bila v bolnici, opravili so mi abrazijo. Rutinska zadeva za zdravniško osebje in neljuba izkušnja, ki  doleti mnogo žensk. Sčistili so mi maternico. Potrebovala sem zdravniško pomoč, saj sama tega nisem zmogla.

Oblečena v zeleno haljo in v spremstvu medicinske sestre prispem v operacijsko dvorano. Medicinski inštrumenti, operacijski stol in osebje oblečeno prav tako v zeleno. Pokažejo mi, kam se naj uležem. Uležem se. Razširim noge. Rečejo mi, da naj odročim roki, vsako na  nosilec ob ginekološkem stolu.  Na eni roki mi pripravljajo kanal za narkozo, na drugi mi merijo pritisk. Nad mano tista ogromna luč, ki deluje grozeče. Na kratko mi razložijo postopek. Zaprem oči. Počutim se tako nemočno in tako zelo razgaljeno. Razčetverjeno. Začutim, kako se mi pod vekami nabirajo solze in mi počasi začnejo polzeti proti ušesom. A je kaj narobe, slišim. Odkimam. Saj bomo lepo poskrbeli za vas, slišim drugič in globoko zavzdihnem. Čez nekaj trenutkov me preplavi toplota in tema se naseli okoli mene. Zaspim.

Še isti dan sem odpuščena iz bolnišnice. Za nekaj dni se preselim k staršem v oskrbo in varno okolje. Pri mojih skoraj petdesetih letih sem se vrnila nazaj  v gnezdo, k mami in očetu. Ne za to, ker ne bi mogla sama poskrbeti zase, saj bi. Gre za nekaj povsem drugega, veliko večjega. Gre za zgodbe, ki pišejo družinsko kroniko, žensko zgodovino in gre za celjenje odprtih ran.

Gnezdo. Maternica.

Simbol ženskosti, svetišče in tempelj, kjer se ustvarjajo življenja in kreirajo zgodbe. Moje prednice; moja mama, njena mama, moja prababica, njena mama itd., moje sopotnice; moja draga sestra Tanja, sorodnice, prijateljice, znanke in moje naslednice; moja hči Urša, njena hči (ki zagotovo nekoč pride), … vse te ženske pletemo niti ženskega kroga  in si predajamo znanja, izkušnje, nauke in spoznanja. Prav tako si predajamo bolečino, trpljenje, nemoč, strahove in negotovost. Koliko njihovih zgodb je bilo ujetih v moji maternici in kakšno zgodbo bom jaz predala naprej?

Ali si v resnici dovolim biti to, kar sem? Ali si dovolim vzeti čas zase, ko je le ta potreben? Ali si znam prisluhniti in priznati nemoč? Ali se znam objeti, ko mi je hudo? Moje prednice tega niso znale. Vedno in povsod so bile na razpolago. Moja babica je kmečka ženska, ki jo je pred petdesetimi leti doletela usoda čiščenja maternice. V bolnico se je peljala s kolesom in iz bolnice tudi! Seveda, kaj se je pa drugega pričakovalo od močne, kmečke ženske? In ta ista ženska, moja babica pri 94 letih mi je včeraj  rekla, Le pazi se in počivaj! Kakšen napredek! Poslušam zgodbe, kako so ženske rojevale na poljih in delale naprej. Vse to se je dogajalo. In vse te zgodbe so zapuščina »močnih« žensk svojim hčeram in sinovom. Sporočila o tem, da ženska vse prenese in potrpi.

Jaz in moja maternica.

Mislim, da se nikoli poprej nisem toliko povezovala z njo, kot v zadnjih  dneh. Povedala mi je, da je bila utrujena, pozabljena, zanemarjena in zapuščena. Povedala mi je o trpljenju, ki ga je doživljala ob preziru in nespoštljivem ravnanju. O strahu po zavrnitvi in o hrepenenju po ljubezni. Zaradi vseh ujetih zgodb je jokala skoraj mesec dni. Njene krvave solze so me vsak dan znova opominjale, da je čas, da pocelim kar je ranjenega ; odnose.  Da spustim, kar držim. Da sprejmem, kar ne morem spremeniti. Da se zavem moči, da prepoznavam svojo moč v sočutni bližini drugega in da se začutim. Ravno v teh dneh sem po »naključju« odkrila intervju Suzane Grau, ki je gostovala pri Zvezdani in kako zelo so me božale njene besede. Ženska moč, žensko povezovanje, menstruiranje in zgodbe ujete v maternico. Dobila sem potrditev o tem, kar se mi je pletlo po glavi in o čemer mi je prišepetovalo srce. Pomirila me je misel, da nisem sama. Res nisem sama. In Suzana mi pošlje sporočilo, Slišim te, ja!. V tistem trenutku se mi je v telo naselil mir. Bila sem pomirjena sama s seboj in povezana z vsemi ženskam; mojimi prednicami, sopotnicami in naslednicami.

To noč sem imela svetlo noč. Bila je noč, ki je svetlila in razsvetlila moja nova izkustva, da sem se lahko predajala  globokim občutkom ponižnosti in hvaležnosti. Moja Maternica mi je hvaležna. Naredila sem veliko delo. Počistila sem za nazaj in za naprej. Dovolila sem si počivati, dovolila sem si razvajati v maminem objemu in v očetovi trdnjavi.

Drage Ženske, moč je v povezovanju in vedite, da nikoli niste same. Jaz zdaj to vem.