Magični obred

Vsaka magija je poskus uporabe nadnaravne moči, ki jo človek dobi s pomočjo magičnih postopkov. Ti magični postopki imajo neposreden in avtomatičen vpliv na človeka in naravo. Stara je toliko, kot človeštvo, saj so se z njo ukvarjali že pradavnini. V nekaterih starodavnih tradicionalnih kulturah se je magija ohranila vse do danes, pa tudi v našem prostoru ni novost, saj so znani prenekateri nadnaravni pojavi, ki jih povezujemo z ljudmi posebnih moči. Na naših tleh so to zagotovo staroselci in kresniki.

Obred je dogodek, kjer se skupina ali posameznik odločijo narediti premik, prehod ali preboj pri spoznavanju sebe in vesolja. Obred je običajno voden s strani osebe, ki vodi se poveže z vodniki, s spiriti, ki bodo pomagali uresničiti namen in nas podprli v iskanju prave poti. Naš namen za obred je lahko različen:

  • ker želimo odpraviti kakšne blokade
  • prečistiti energijsko telo
  • se znebiti tujih enetitet
  • preklicati uroke
  • priklicati moč, svetlobo in ljubezen
  • razširiti svojo zavest in pogledati v druge dimenzije,…

Kaj pa je magični obred?

Magični obred je dejanje, pri katerem se uporabljajo različni predmeti za dosego želenega cilja. Uporabljajo se sveče, plamen, amuleti, esence, rastline, olja, kamni, školjke, izreki, molitve… Združeno v celoto lahko prekličejo uroke, transformirajo škodljive programe, razrešijo preteklost, opolnomočijo duha in še mnogo tega.

Magični obred nas mora nagovoriti. Ni dovolj samo želja, da bi morda poskusili, potreben je tehten premislek, kaj bi v bistvu želeli s tem doseči. Se pravi, da je pred samim obredom potreben iskren pogovor s samim seboj, kajti samo z usmerjeno namero lahko doživimo nepozabno izkušnjo.

Za konec pa še  zanimivost iz stare Grčije…

V stari Grčiji so Menade, častilke boga Dioniza, ponoči v transu dirjale po pobočjih gričev. Nosile so maske in so bile odete v živalske kože, povite z bršljanom, v rokah so držale kače ali pa si jih celo vpletle v lase. Ko je obred dosegel vrhunec, so kače raztrgale in jih surovo pojedle. Na začetku so verjetno žrtvovali ljudi in so kače žrtveni objekt postale šele v kasnejših obdobjih. Menade so verovale, da jedo samega Dioniza, ki jih napolni z nadnaravno močjo, ki jih nato napravi neobčutljive za bolečino. Tako so v rokah lahko držale žerjavico, ne da bi se opekle.

… in iz Perzije.

Vladarji Babilona so se vsako leto tajno poročili z boginjo Ištar, ki jo je predstavljala izbrana svečenica. Ta tajna poroka in leto dni seksualnosti z “boginjo” je po verovanju Babiloncem prinesla plodnost zemlje in napredek države. Le malokdo ve, da se je prav iz teh obredov sčasoma razvila prostitucija.

Kosti

Danes goduje sveti Pankracij. Verjetno ni naključje, da sem se že nekaj dni nazaj srečevala s ‘kostmi’, zgodbo hotela napisati včeraj, pa nisem imela pravega gušta in zjutraj, ko se zbudim v deževno jutro, ob pitju vroče kave in poslušanju radia izvem, da je on danes godovnik, zavetnik otrok, mladine in družin.

Prejšnji teden se vračam iz mesta in med potjo srečam Bojano, ki se nisva videli že več kot tri mesece, se objameva in jo pospremim do Čarnice, da vzamem par stvari za svoje nove čarovnije. V trgovinici mi padejo v oči dišeče palčke Sao Pancracius in jih seveda vzamem, ker če je zavetnik otrok, bodo pa morda prav prišle, ko pride na obisk moj vnuk An. Nekaj sem jih pustila doma, nekaj pa vzela s seboj v salon.

Tisti popoldan sem imela  healing masažo. Prišla je mlajša ženska, domačinka, tako na videz se poznava. Začela mi je pripovedovati, kako je sedaj v tem času izolacije ostala doma, zaradi tega precej hodila po bližnji okolici in tako se ji je zgodilo, da kadar je bila na ‘posebnih’ točkah, se je v njej nekaj premaknilo. Slovenjgradčani imamo v naši občini dve kostnici. Ena je na Legnu v cerkvici sv. Jurija, kjer je del cerkvenih tal prekrit s steklom skozi katere se vidijo grobovi in okostnjaki. Druga je na Gradu, tako imenujemo domačini cerkev sv. Pankracija nad Starim trgom. Tam so ostanki nekdanjega bližnjega pokopališča. In kadarkoli se je Magda nahajala na teh dveh destinacijah, se je počutila neprijetno in ponoči in imela sanje o tem, kako so njene kosti razmetane okrog in da jih ona sama pobira in zlaga v košaro. V bližini kostnic ni bila prvič in zaradi tega so jo reakcije še toliko bolj vznemirjale. Povedala mi je tudi, da so v mesecu februarju pokopali očeta. Poleg sanj ima tudi ves čas prisoten občutek, da je nekaj manjka in da ji stvari v življenju ne stečejo. Zaradi vseh teh težav in stisk se je odločila, da pride pogledati, kaj se dogaja.

Healing masaža je potekala na poseben način. Po kakšnih petnajstih minutah polaganja rok je Magda zaspala. Telo se je sprostilo in prepričana sem bila, da bi lahko brez problemov premikala njene ude, tako so bili mehki. V nogah in rokah ni bilo energije. Kot da ne bi bilo življenja v njih. Med masažo imam vedno prižgane sveče. Vonj po ugasli sveči mi je zavel pod nos in bilo mi je čudno, da bi ugasnila, saj so bile prižgane nove. Mogoče pa se je utopila v vosku, sem pomislila. Zaprla sem oči in nadaljevala. Tema, povsod sama tema. Hrup, ki je prihajal od nikoder, niti ni bil določljiv. Mrmranje, jok, lajež … Potem je izginilo vse skupaj. Po vsem tem, kar se je zgodilo, sem vedela, da je bil dogodek pred mnogimi leti, stoletji, da je bil pogreb, da se ceremonija ni zaključila, kot bi se morala.

Magda je nadaljevala z razstrupljanjem v solni sobi. »Bila sem na lastnem pogrebu, tako kot skoraj vsako noč«, je dejala sedeča nasproti mene. »Spet sem pobirala kosti in jih zlagala, tokrat v krsto. Oče mi je pomagal.« Zalile so jo solze, saj je bila rana za očetom še sveže odprta. Ko se je umirila, sem ji ponudila kocke na katerih imam zapisane številke in jih včasih uporabim za določitev obdobja ali letnic. Magda je vrgla kocke in izpisala se je letnica 1499. Vprašala sem jo: »Kaj ti najprej pride na misel, če omenim besedo smrt?« »Kosti,« je bil njen odgovor.

»Na kaj te spomni beseda pes?« »Na kosti,« odvrne.

»A to zaradi tega, ker si ga predstavljaš, kako gloda kosti  ali zaradi česar drugega?« Magda je okamenela. Rekla je: »Zato, ker me je ugriznil! Pes me je ugriznil, ko sem bila stara tri leta. Ugriz je bil do kosti!« Čez čas je rekla: »Zdaj vem. Psi so raznašali moje kosti!«

Magda je prišla do zaključka svoje zgodbe popolnoma sama. Neverjetna izkušnja. Prižgala sem Pankracijevo dišečo palčko in samo dodala piko na i njeni zgodbi.

»V naših kosteh so shranjeni spomini in boleče kosti, sploh na starost, nas opominjajo na to, da imamo v svojem telesu precej bolečih zapisov. To so tisti, ki smo jih potisnili pod preprogo in se nismo hoteli z njimi ukvarjati. V tvojem primeru je šlo za star spomin, ki se je zgodil v petnajstem stoletju. Umrla si kot otrok, bila pokopana na pokopališču, vendar zavita samo v platnen prt. Bila si lahek plen za potepuške pse, ki so te dejansko raznesli po vsej okolici. Ja, drži…glodali so tvoje kosti. Zato v sanjah zlagaš svoje kosti v košaro, danes si jih v krsto. Oče ti je pomagal pri tem in tudi danes je bil tukaj. Tri sveče, ki se niso utopile v vosku in ki so bile nove, so med masažo ugasnile. Verjetno v trenutku, ko sta skupaj zlagala tvoje kosti v krsto. Magda, danes si ogromno naredila. Naredila si poravnavo za nazaj. Svoje stvari si zložila na svoje mesto. Med samo masažo se je odprl kanal, da si lahko dostopala do informacij, ki so ti bile potrebne. Tvoj oče je tvoj angel varuh. Neizmerno te ima rad. Od danes naprej boš cela, občutek, da ti ves čas nekaj manjka, bo izginil. Posledično s tem se ti bo tudi življenje postavilo v prave tirnice. In moj predlog, … pojdi v zavetišče po kužka, da bosta skupaj pozdravila eden drugega.«

Naslednji dan sem šla k cerkvi sv. Pankracija in kar nisem mogla verjeti, da mi je starejša gospa, s katero sva posedeli na klopci na grajskem dvorišču, začela pripovedovati zgodbo, kako njena starejša sestra (blizu devetdesetih in dementna) v nedogled razlaga, če bi ji kdo pomagal pobrati njene kosti, ki so razmetane po celi sobi. Naključje? Mislim, da ne. Ob tem sem se spomnila (kar sem že skoraj pozabila), da sem se kot deklica večkrat ponoči zbujala v strahu, grozi in joku, da me bo odnesla smrt. V svojih morah sem videla kostkota, kako me gleda v zibelko. Naključje? Vem, da ni.

Po vseh teh HM in svojih lastnih izkušnjah lahko rečem samo eno. Vaše zgodbe so moje zgodbe in moje zgodbe so vaše zgodbe.

Je bil Sizif kdaj srečen?

Odraz preteklosti v sedanjost je včasih kot natančna kopija ponavljajočih se zgodb. Samo preobleka je druga, ki se menja kot se menjajo modne smernice. Pravijo, da se zgodovina ponavlja. Ponavljajo se tudi naša življenja, ponavljajo se eni in isti dogodki toliko časa, da jih ne osvojimo.

Nuša je prišla na healing masažo, ker ni zmogla več. Razpeta med službo in domom, kar je v tem času pomenilo naslednje; vodenje računovodskega servisa s štirimi zaposlenimi, vsakodnevno delo, ki je pogosto terjalo več kot osem ur, dnevno spremljanje ukrepov vlade in FURSa, slediti zakonodaji, pravočasno vlagati dokumentacijo za svoje kliente, svetovati strankam, ki niso vedele, kako ravnati v korona času (zapreti podjetje, kaj storiti z zaposlenimi) in tako dalje. Ko je pozno popoldan prihajala iz službe, sta jo doma čakala dva šoloobvezna otroka, s katerima jo je čakalo še delo za šolo. Gesla, ki so včasih tudi zatajila, da se je lahko prijavila v šolske portale, iskanje dokumentov (vsi niti niso bili na enem mestu), reševanje nalog, pošiljanje nalog nazaj učitelju v spletno učilnico, vsakodnevno printanje zahtevanih nalog, … skratka, NI ŠLO VEČ.

Otroka se kaj preveč nista sekirala zaradi šole, ni ju skrbelo, a bosta naredila naloge ali ne, niti se nista prijavljala k pouku v dopoldanskem času, za njiju je čas karantene čas počitnic in igranja iger. Nuši pa se je mešalo od vsega dela, odgovornosti in skrbi, da bo ja vse v redu. Zanimalo me je, kakšna je bila dinamika v družini pred korono in mi je povedala, da v bistvu zelo podobno. Za vse je poskrbela ona. Da je bil hladilnik poln, perilo oprano, otroka z nalogami in vrhunsko narejenimi plakati. V vezi s tem, mi je povedala zanimivo izkušnjo; bilo je v petem razredu in njen sin bi moral narediti plakat za predstavitev v šoli. Ker pa je fant na svojo obveznost pozabil, in da ne bi dobil slabe ocene pri učitelju, ga je zvečer naredila ona sama, na nivoju svojega enajstletnega sina. Naslednji dan so v šoli ocenjevali njihova dela in on je dobil oceno zadostno. Ona je dobila oceno zadostno!!! Ona, ki vse naredi z odliko!!! Od takrat naprej dela Nuša za svoja sinova vrhunsko izdelane naloge in plakate, takšne, da mora biti vsakomur jasno, da jih ni naredil osnovnošolski otrok. Ampak dobijo pa odlično oceno in še za vzgled so drugim učencem. Pomemben podatek mi je bil tudi ta, da je v družini prisoten, »odsoten« mož in oče. Glede na slišano sem sklepala, da je mati samohranilka.

Nuša je vedela, nekje globoko v sebi je čutila, da je ‘preveč pridna’. Ravnati drugače ni znala. Na HM je prišla, ker je hotela odkriti, kaj se dogaja v ozadju.

Ko sem polagala roke na njeno telo, se mi je začelo dogajati nekaj nenavadnega. V dlaneh sem čutila zelo močno mravljinčenje, v prsih mi je začelo srce razbijati kot noro. V glavi mi je nekaj časa šumelo in piskalo v ušesih, potem pa je nastopila popolna tema. In mir. Kot bi celo masažno sobo zajel val umirjajoče energije, blagodejne in spokojne. Telo pod mano je jokalo. Solze so kapljale na parket. Meni pa so se izrisale podobe množice temnih kut v meniški drži, s sklonjenimi glavami, brez obrazov… stolp, soba, tema.

Po končani masaži je Nuša pristopila do mene in me vprašala, če me lahko objame. »Ne vem zakaj, ampak tako čutim«. Objeli sva se in v tistem objemu sem tudi sama prišla do pomembnega spoznanja. »Občutek imam, da sva se že srečali. Med masažo sem dobila preblisk…« mi je dejala. »Zagotovo sva se srečali,« sem ji odvrnila, saj sem vedela, da sva bili v prejšnjem življenju v skupni zgodbi, zato so bile tudi zame reakcije med masažo tako burne.

»Nuša, tole kar ti bom povedala, verjetno že sama slutiš. V sebi imaš določene programe, ki te omejujejo v tem življenju, eden glavnih je ta, da »vredna sem samo, če sem pridna«. Iz tega sledi, da če nisi pridna, nisi vredna, nisi opažena, si ne zaslužiš, ti ne pripada, nisi od nikogar. V ospredje je prišlo eno izmed tvojih preteklih življenj, v katerem si bila menih. Bila si neopažena, nevidna, izgubljena v množici, pripadala si edino Bogu, ki pa je bil iluzija. V želji, da te opazijo, da bi napredovala, si se na nek način borila tako, da si izstopala s svojo pridnostjo. Vedno si vestno in odlično opravila svoje delo. Ko so opazili, da si ‘pridna’, so ti naložili še več dela. Obljubljali so ti, da ko boš pa to naredila, boš dobila boljše delo. Šla si skozi vsa možna dela in v resnici napredovala v prepisovalca svetih knjig. Zaprta v svoji sobi si opravljala ‘Sizifovo delo’, delo, ki se nikoli ne konča.«

Nuša je nemo prikimavala.

»Če pogledava to situacijo sedaj, in jo preslikava v ta prostor, je zgodba naslednja. Verjetno si bila zelo priden otrok, kajne?« Nuša je prikimala, saj so jo dušile težke solze. »No vidiš. In pridna si ostala vse do danes. Delaš v računovodstvu, ki je po naravi dela tudi Sizifovo delo, se pravi vsak mesec, vsako leto, eni in isti vnosi, beleženja, knjiženja in tako naprej. Šole dejansko nisi nikoli zaključila, spet znova in znova ponavljaš delo, ki sploh ni tvoje, saj ponovno »hodiš« v osnovno šolo in bereš knjige svojima sinovoma za domače branje, da lahko naredita obnovo v šoli. »Nadrejeni« ti dajejo upanje, da ko boš nekaj odlično naredila, boš pridna, dobra, spoštovana, lahko boš napredovala. Čas korone ti je samo pokazal to, kar že ves čas delaš, samo s to razliko, da je sedaj postalo vse bolj strnjeno, bolj pod nadzorom, z več kontrole, več nejasnosti, manipulacij in strahu. Jasno je, da se vsemu ne moreš upreti, lahko pa ‘spregledaš’, kje ti odteka energija, katero delo opravljaš in v resnici sploh ni tvoje, kako spremeniti domači režim in kako jasno postaviti meje. Za dobro vseh.«

In kje je v tem primeru moja zgodba? Bila sem ena od menihov, opravljala Sizifova dela (tudi sama sem delala v računovodstvo pred x leti), bila pridna in ubogljiva, v strahu, da kaj ne naredim narobe in hrepenela po potrditvi in pohvali. V določenem trenutku sem zbrala pogum in slekla kuto, ter začela slediti sebi. Ja, se zgodi, da se kdaj prepoznam v zgodbi svojih strank.

Opomba: ni vsako ponavljajoče se delo Sizifovo delo, kot v tem primeru omenjam računovodstvo. Nekateri ga opravljajo genialno in uživajo v številkah. Problem nastane takrat, kadar popolnoma zgrešimo svojo poklic-anost.