Pust, post, most in še kaj

Pa smo ga dočakali, postni čas. Kolikor poznam ljudi okoli sebe, se je skoraj vsak odločil za neko obliko posta. Eni brez alkohola, drugi brez sladkega, tretji brez interneta, mesa, cigarete, … variant je toliko, kolikor bolj smo s »čim« zasvojeni.

V globljem pomenu gre za proces čiščenja telesa in duha, da se znebimo odvečne navlake, speremo iz sebe negativnosti, opolnomočimo vest in resnico in lažji stopamo v prihodnost, ki nas pričakuje. In spet bomo izzvani z vseh strani s skušnjavami, ki nas bodo kot hudič Jezusa preizkušal  in nagovarjal k prelomu dane besede oz. zlomu našega duha. Kolikor  le ta že ni pohabljen in prizadet.

Čemu se bom odrekla jaz? Odločila sem se, da se bom odrekla slabim mislim. Tistim, ki se tako tiho in mimogrede prikradejo v mojo dušo in ki mi zastrupljajo telo. Vsem tistim mislim, ki bi tako z užitkom in rade začele soditi, obsojati in kriviti. Ne samo druge, predvsem samo sebe. Moram priznati, da sem se že kar precej poglobljeno pogovorila s svojim Egom, da se ne rabi trudit z mano na vsak način; da zmorem tudi sama s svojo srčnostjo. In da mi ne rabi žugati in se mi posmehovati takrat, ko bom ponovno padla; ker ga ne bom upoštevala in si ne bom več gnala k srcu.

Kaj bom storila, ko me obiščejo slabe misli? Sprejela jih bom z gostoljubnostjo kot dragega gosta, jim prisluhnila, jih objela in se z ljubeznijo od njih poslovila. Čas imam na svoji strani, občutki bodo pa tisti, ki mi bodo vsakič znova povedali, kako globoko se prepoznam v svoji resničnosti.

Ja, Življenje, res te ljubim.