Pozabljeni svet

osebna rastVčasih človek rabi čas samo zase. Odmik od civilizacije, da se lahko ponovno poveže s samim sabo. Tega mojega posebnega rituala se držim že nekaj let in si privoščim umik v osamo. To naredim po občutku, ko dobim notranji klic. Običajno sem v okolju, kjer nekaj kilometrov stran ni žive duše, kjer običajno ni signala, če sem pri volji se tudi postim, sem v tišini in sama sama.

Tako se je zgodilo tudi tokrat in ker naključij ni, se vse vedno postavi na pravo mesto. Hvala Mojca tebi in vam; Bojan, Rozi, Lili in Vicky (Mojčini štirinožni prijatelji).

V stiku z naravo; tišino gozda, žuborenju studencev, petju ptic, šelestenju jesenskega listja, božajočih žarkov sonca in nevidnimi bitji, ki nas obkrožajo, se ti zazdi, da je tvoje poslanstvo izpolnjeno. Biti človek, biti čuteč, hvaležen in srečen. Ko se uskladiš s frekvenco narave, ti postane vse jasno. Ko se zaveš, da dihaš v ritmu Bojana (muc), ki se stisne k tvoji glavi, verjetno z namenom, da ti razkadi še tiste kančke dvoma, ki se ti motajo po njej, se lahko samo nasmehneš. Ja, to je to!

Kakšen potrošniški svet, kakšno hitenje in lovljenje pravega trenutka, kakšne zadovoljitve egoističnih želja … a to kje še sploh obstaja?!

Med seboj, z naravo in živalmi smo povezani, bolj kot si mislimo. Vendar zaradi zunanjih motilcev vsega tega ne vidimo. Nenehno nekaj potrebujemo. Če ni nov telefon, avto, čevlji … je pa nov prijatelj (v večini primerov virtualni), nov partner, … Begamo od enega do drugega v iskanju sreče, notranje zadovoljitve, potešitve, statusnega simbola in sprejetosti družbe.  Pa si globoko v sebi to res želimo?

Zakaj je nam tako težko dojeti, da je najlažje biti Človek? Odprt, prijazen, dober, sočuten, ljubezniv, pošten, igriv in še bi lahko naštevala. Kajti, po naravi to tudi smo.

Na Ludranskem vrhu delam inventuro svojega življenja. Brez obsojanja, brez slabih občutkov in negativnih misli. Delam inventuro, da vidim, kaj je bilo dobrega, kaj sem se naučila, kje sem napredovala, koga sem razveselila, osrečila in da se lahko s ponosom pogledam v ogledalo in v njem vidim Sebe.

O tem, kako smo fajn!

Kolikokrat v življenju se vam zgodi, da vam nikakor ni jasno, kako hudiča se drugi ne morejo strinjati z vami, spregledati svojo zmoto, prevzeti vaš način razmišljanja, reagiranja in kako je mogoče, da se tako trdovratno upirajo vašim briljantnim predlogom?

energetski nakit

Tudi sama sem bila takšna. V raznih pogovorih in debatah s prijatelji, znanci, sodelavci se mi je zdelo »pa kaj vam ni jasno?« in istočasno v svoji glavi iskala rešitve za nekoga, ki me za mnenje niti vprašal ni. Ta nekdo je hotel samo nekaj povedati in se izraziti.

No, enako sem doživljala sama z druge strani. Bila sem ta nekdo, ki hoče nekaj povedati, pa sem običajno naletela na vsevede svetovalce, ki točno in dobro vedo, kaj rabim.

Kako zanimivo potekajo naše debate. Naredite test in se sami preizkusite, kako dobro znate poslušati brez sodb, svetovanja in zaključevanja. Vam povem, da ni enostavno. Kar hitro se vklopi ego, ki že vrtoglavo išče odgovore v bazi podatkov, ki temeljijo na lastnih izkustvih, prebranih knjig in besed »terapevtov«  delavnic za osebno rast. O tem, kako bi bilo prav. Pa sami resnično živimo v skladu s tem, oz. v skladu s samim sabo?

Kako lahko nekdo drug nosi naše čevlje? Lahko, vendar težko. Kako lahko nekdo drug ve, kaj je dobro za mene, ko še včasih sama ne vem, kaj je dobro zame. Vsakdo je tukaj s posebnim namenom in vsi imamo različna izhodišča. Res je, da se naše življenje začne z rojstvom in, da gremo skozi različna obdobja zorenja, pa vendar, vprašajmo se, s kakšno prtljago pa smo prišli na ta svet. Z različno, zelo različno. Dostikrat sem slišala tudi od moje mame; »Naša Nataša je pa čist drugačna od Tanje, pa tud ne vem kako je to mogoče, saj smo pa ja obe glih vzgajali.« Zanimivo kajne? Nikoli ne vzgajaš dveh otrok enako, četudi sta iz istega gnezda.

V glavnem, ni recepta. Spoznala pa sem, da dokler v meni ne dozori kar rabi, dokler jaz ne doživim izkušnje, ki jo rabim, mi lahko cel svet govori, kaj je prav in kaj je narobe, ker itak ne bom nobenega poslušala. Z ostalimi je enako. Zato se ne trudite, da bi bili razumljeni, ne trudite se razumeti druge, bodite tukaj zase, kajti s tem boste največji doprinos k človeštvu. Poslušajte. In če vas kdo kaj vpraša, povejte svoje mnenje. Brez nepotrebnega moraliziranja. Vsak je za sebe fajn, vsak zase si misli, da je najboljši in, da dela prav. In pri tem naj tudi ostane.