Ženski možgani so zapleteni. Premorejo najboljše možne scenarije, katerim še filmska industrija ni kos.
Čudovito preživet dan mladega para, ki se že tudi pogovarja o skupni prihodnosti, se počasi zaključuje in ker sta svoboden par, lahko gre on s kolegi na nogometno tekmo, ona odhaja vsa vznesena domov, kajti, čez devetdeset minut bo že pri njej.
Ura in pol je že minila. Ah, malo še pa pride. Ena ura in petinštirideset minut. Ona vzame telefon, pošlje sporočilo »srček kje si. Pogrešam te, cmok, cmok…«. Telefon molči. Ena ura, petdeset minut. »halo mucek…čakam te ☺«. Dve uri, še vedno nič odgovora. V možganih se vklopi alarm. Nekaj je narobe, vem, da je nekaj narobe! To mu ni podobno! No, mogoče so bili podaljški in se je tekma zavlekla. Ok, logična razlaga. Mogoče je pa bil teroristični napad!!!! Omg!!! » Ljubček, a je s tabo vse ok?«. Sporočilo poslano. Dve uri in dve minuti. Brez odgovora. Ooohhhh, sigurno so ga v tej zmedi napada pohodili na izhodu in med tem, ko se je poskušal rešiti izpod teptajočih nog je utrpel pretres možganov, po sreči so ga našli policijski psi, ki so iskali mamila in orožje. Zaradi izgube spomina se sedaj ne spomni, kdo je in ga reševalci pošljejo v psihiatrično bolnišnico, kjer jim moj dragi med pregledom pove, da je prišel iz Japonske in da je zadnji samuraj, in ker je imel pri sebi švicarski nož, mu je psihiater lahko njegovo domnevo samo potrdil. Poslali so ga nazaj v himalajsko gorovje, kjer so ga ugrabile verske sekte in zdaj tam obira zeleni čaj, v prostem času pa sadi riž. Poročil se je s Kitajko in sedaj ima šest poševnookih otrok in … Dve uri tri minute.
Mogoče še ni vse izgubljeno. Lahko pokličem na policijo in dam prijavo za pogrešano osebo. Ja, super ideja. »Gospodična, koliko časa je vaš fant pogrešan?«
»Dve uri in štiri minute.« Ne… mogoče še malo počakam. Dve uri in pol. Mojega življenja je konec. Tri ure. Nimam več moči, da bi živela. V pičlih treh urah je pozabil name, niti enega posranega sporočila mi ne napiše. Najbrž ima drugo. Vseeno mu je zame.
Štiri ure. Odprejo se vrata. »Ljubica, doma sem. Zmagali smo in smo šli na pir. Telefon sem imel v avtu, saj veš, zadnjič so mi enega ukradli. Sem videl tvojih 155 klicev in 18 sporočil. A si ok?
Seveda mu ni bilo nič jasno, ko je zagledal par zabuhlih oči, upadel obraz in smrkelj na zgornji ustnici.