Tina

ženska energijaS Tino sva se spoznali pred leti, ko sem še imela svoj lepotni salon. Bila je ena mojih strank, ki je zavzela posebno mesto. Od takrat je minilo že nekaj let in midve sva še vedno v stikih in kadar nama čas dopušča, se dobiva na pijači ali greva na sprehod.

Zakaj danes pišem o Tini? Iz dveh razlogov. Prvi je ta, da mi je napisala sporočilo »lahko bi kaj napisala o nama« in ker je Tina ena izmed najbolj iskrenih ljudi, kar jih poznam. Preberi več

Veliki pokec

big bangNe dolgo nazaj sem razmišljala o tistih zanimivih poglavjih v življenju, ko se nam zgodijo velike spremembe in to kar naenkrat. Pridejo kot strela z jasnega in nemalokrat doživiš občutek razsvetljenja. Najbolj zanimivo je to, da za takšne preobrate sploh potrebuješ »velikih« besed ali branja svetih spisov, temveč se zgodijo tako spontano, med prijetnim (ali pa tudi ne) klepetom med dvema osebama, ki si lahko zaupata in se počutita varno.

Za spremembe moraš biti iskren sam s sabo. Na odgovore znotraj sebe moraš biti pripravljen.

Imam  prijateljico, ki je bila v vezi nesrečna. Velika ljubezen se je razblinila, ostajale so samo še razbitine, solze in slabi spomini. Želela se je raziti, pa ni imela prave moči. In seveda kup izgovorov.

Pred tednom dni sva se zopet srečali in klepetali o slišanosti in poslušanju, tako sebe, kot drugih, ko mi reče:

« A se spomniš, ko sva se pogovarjali, kaj naj naredim z Izidorjem in ti mi na vsem lepem rečeš; Kaj pa sploh še imaš rada na njem? In to je bilo zame kot šok terapija in ta tvoj stavek mi ni dal miru.« (Po tem pogovoru se je usedla sama s sabo, opravila iskren monolog in ugotovila, da ni prav nič narobe, če se razideta. Danes je srečna z drugim moškim).

Ja, spomnim se najinega pogovora, vendar do tega trenutka nisem vedela, da sem ji s tem preprostim stavkom razsvetlila situacijo. Povsem nedolžno, brez obsojanja in z razumevanjem.

Malo več kot teden dni nazaj, se je z menoj dogajalo podobno. Bila sem dva dni pred odhodom v Afriko, ko sem nekako v sebi čutila, da nekaj ne bo v redu če grem. Ampak seveda mi je um pridno prigovarjal, da kaj pa mi je, saj imam vendar avionsko karto, Goopti, plačan hotel, moža in hiško tam, kufri spakirani …mislim, a zdaj pa ne bi šla? Drugi del mene mi je prigovarjal; se spomniš svojih sanj par dni nazaj, kako si iskala pravi izhod na letališču in ga nisi našla in naslednji večer sanje, da te je na železniški postaji v trenutku ovila črna tema in si se ustrašila, da te bo povozil vlak; in kaj je s tvojim dihanjem ponoči, spet te duši …

Joj, ko je človek razcepljen, je hudo. Dva dni pred odhodom sedim s prijateljico na čaju in je videla, da nisem ok. Povem ji o mojih strahovih, dvomih, praobčutku o preživetju, (pred tem sem v mesecu februarju v Afriki zbolela za malarijo in po čudežu ostala pri življenju) in sporočilih, ki jih dobivam zadnjih nekaj dni. In v tem sproščenem pogovoru mi reče; »A veš, če te je pa tako strah, saj ti pa ni treba iti nazaj«.

Wooow. A da ne? Torej je možnost, da ostanem doma? Saj vem, sliši se noro! In tudi ni prvič, da sem pomislila na to možnost. Ostati doma.

Razlika je samo v tem, da me je prej um v trenutku utišal z logičnimi dejstvi, ker sanje in občutki pač niso dejstva v materialnem svetu. Ja, ostala sem doma. Poslušala sem sebe, svoje občutke, zanesla sem se na svojo intuicijo, slišala prijateljičine besede v pravem trenutku in padle so na pravo mesto. Ko sem ji to povedala, mi je rekla: »Aja, to sem rekla? Ne vem, je bilo čisto spontano.«

Ne zanemarite svojih občutkov, razvijajte intuicijo in dovolite si poiskati odgovore v nevidnem svetu okoli vas. In seveda tudi v sebi. Življenje vas bo nagradilo, samo poslušajte.

Pozabljeni svet

osebna rastVčasih človek rabi čas samo zase. Odmik od civilizacije, da se lahko ponovno poveže s samim sabo. Tega mojega posebnega rituala se držim že nekaj let in si privoščim umik v osamo. To naredim po občutku, ko dobim notranji klic. Običajno sem v okolju, kjer nekaj kilometrov stran ni žive duše, kjer običajno ni signala, če sem pri volji se tudi postim, sem v tišini in sama sama.

Tako se je zgodilo tudi tokrat in ker naključij ni, se vse vedno postavi na pravo mesto. Hvala Mojca tebi in vam; Bojan, Rozi, Lili in Vicky (Mojčini štirinožni prijatelji).

V stiku z naravo; tišino gozda, žuborenju studencev, petju ptic, šelestenju jesenskega listja, božajočih žarkov sonca in nevidnimi bitji, ki nas obkrožajo, se ti zazdi, da je tvoje poslanstvo izpolnjeno. Biti človek, biti čuteč, hvaležen in srečen. Ko se uskladiš s frekvenco narave, ti postane vse jasno. Ko se zaveš, da dihaš v ritmu Bojana (muc), ki se stisne k tvoji glavi, verjetno z namenom, da ti razkadi še tiste kančke dvoma, ki se ti motajo po njej, se lahko samo nasmehneš. Ja, to je to!

Kakšen potrošniški svet, kakšno hitenje in lovljenje pravega trenutka, kakšne zadovoljitve egoističnih želja … a to kje še sploh obstaja?!

Med seboj, z naravo in živalmi smo povezani, bolj kot si mislimo. Vendar zaradi zunanjih motilcev vsega tega ne vidimo. Nenehno nekaj potrebujemo. Če ni nov telefon, avto, čevlji … je pa nov prijatelj (v večini primerov virtualni), nov partner, … Begamo od enega do drugega v iskanju sreče, notranje zadovoljitve, potešitve, statusnega simbola in sprejetosti družbe.  Pa si globoko v sebi to res želimo?

Zakaj je nam tako težko dojeti, da je najlažje biti Človek? Odprt, prijazen, dober, sočuten, ljubezniv, pošten, igriv in še bi lahko naštevala. Kajti, po naravi to tudi smo.

Na Ludranskem vrhu delam inventuro svojega življenja. Brez obsojanja, brez slabih občutkov in negativnih misli. Delam inventuro, da vidim, kaj je bilo dobrega, kaj sem se naučila, kje sem napredovala, koga sem razveselila, osrečila in da se lahko s ponosom pogledam v ogledalo in v njem vidim Sebe.