Čajanka z Yoni

yoniV svetu že dobro uveljavljen in tudi vedno bolj prisoten v naših domovih je Yoni stolček. V bistvu ne gre za nobeno novost ali modno muho, saj so podobne stole, lavorje in posode za  kopeli poznale že naše babice. Gre za obliko samopomoči pri ženskih zadevah in kadar govorimo o Yoni stolčku imamo v mislih vaginalno parno kopel  (Yoni je tantrično ime za vagino), za katero se uporablja točno določen in namenski stol.

Sama sem se s tem srečevala na mojem popotovanju v Afriki, kjer sem bila deležna in udeležena pri posebnih obredih in ritualih, kjer so se sestajale ženske, se zdravile, spiritualno povezovale in častile svojo ženskost. Zame je bila to zelo bogata izkušnja, saj sem skozi obrede začela prebujati svojo žensko naturo, moč in zavedanje anime.  Poslušati svoje telo je umetnost in mu prisluhniti prav tako. Kako naj vem, kaj mi prigovarjata telo in duša, če sem vsa toksična, nesprejemajoča, pod stresom in ujeta v svet hitenja, tekmovanja in manipulacij? Problem današnjega sveta je, da smo pozabili biti to, kar smo v izvorni obliki. Biti ženska ali biti moški. Ob rojstvu smo vsi popolni, točno takšni, kot smo. Tekom življenjskih lekcij in izkušenj pa vsi po vrsti pademo v vzorce ugajanja in biti ljubljen, pa čeprav za ceno zanikanja lastne biti. Ženske za to plačujemo (pre)visoko ceno.

Toliko ženskih obolenj ni bilo še nikoli, kot so v današnjem času. Začnejo se že z menstrualnimi ciklusi, ki so neredni, boleči, obilni, šibki, zamujajoči, prehitri; če nadaljujem o problemu policističnih jajčnikov, neplodnosti, vnetij (ali mehurja ali vagine; oboje spada med spolne centre), inkontinence, povešene maternice, rak dojk in maternice, itd..

Se pravi, telesa kričijo po pomoči, ki pa jih zaradi vpetosti v rutino preslišimo. In ko neko bolezensko stanje postane kolektivno ozaveščeno in sprejeto, vzamemo to za dejstvo in si mislimo Tako pač je! Ni treba, da je tako, drage Ženske!

V Afriki sem z občudovanjem opazovala  ženske, ki so si znale tako intuitivno izbrati zelišča in dišavnice za svoje obrede in yoni kopeli. Rekle so, da jih zeli pokličejo in jim povejo kolikšno količino jih potrebujejo za svoje zdravljenje in v kakšni kombinaciji. Ko so mi nekoč ponudile bambusovo košarico rekoč: pojdi z nami in si naberi zase, sem počaščena sprejela ta izziv.

Sploh ni bilo enostavno. Kako naj grem po tej močvari in si naberem zelišča, ki jih potrebuje moje telo? Potem sem se zbrala. Umirila. Dihala. In šla. V trenutku tišine me je zmotil ptič, ki je nekaj metrov stran od mene prhutal na mestu in me klical. Pogledala sem ga in hkrati opazila visokoraslo rastlino z belimi, drobnimi cvetovi. Takoj sem mi je posvetilo. Rožca  zame! Ko sem si nabrala nekaj cvetov, sem zavonjala nekaj, kar me je spomnilo na domači rožmarin. Tudi tega sem nabrala. Potem sem zagledala na nekem grmovju plodove, ki so me spominjali na hmelj. In potem rdeče bobike in potem temno zeleno klasje… kmalu sem imela polno košarico zelišč. Vrnila sem se nazaj, kjer so me ženske sprejele in najstarejša med njimi mi je obredno blagoslovila zelišča iz katerih sem si kasneje pripravila kopel. Za obred čaščenja ženske, njene Yoni in njene energije se tako začenja z nabiranjem zelišč, temu sledi telesna priprava nanj, kar pomeni, da smo se telesno očistile. Ob velikem jezeru smo se okopale na mestu, kjer domuje božanstvo reke in kjer je tudi postavljena kapelica. Oblečene smo bile samo v Bise, to so tiste energijske verižice, nakit, ki ga nosimo ženske okoli bokov. Iz veder smo polivale vodo ena po drugi in pele svete pesmi. Zvoki, ki so se širili v okolico so bili tako blagodejni in navdihujoči, da je za trenutek vse utihnilo in resnično si imel občutek prisotnosti božanskega.

yoniPo čaščenju, blagoslavljanju in čiščenju smo se zavile v pisane rute in vsaka si je pripravila svojo kopel iz nabranih zelišč. Zbrale  smo se v krog in se usedle v prijetno toplo čajno mešanico. Občutki, ki so se ob tem porajali, so neopisljivi; globoka hvaležnost, povezanost, sprejemanje, ljubezen, božanskost, materinskost, ženskost, biti eno z vsem, … je le nekaj približkov tega, kar sem doživljala.

Sedaj ko sem doma, si pripravljam parne kopeli s pomočjo Yoni stolčka, ki je postal moja obvezna ženska oprema. Ko me pokliče, se mu odzovem. Kako? Intuitivno in z ljubeznijo si pripravim čajno mešanico, prižgem svečke, vključim glasbo in si vzamem čas zase.

Življenje po rojstvu

sočnicePred kratkim sem prebrala tale zanimiv zapis in bi ga želela podeliti z vami. Kako resnično je tole razmišljanje in hkrati kar nagovarja k vprašanju; ali obstaja življenje po smrti? Odgovor prepuščam vam.

Dojenčka v maternici se pogovarjata:

– A verjameš v življenje po rojstvu?
– Seveda. Zagotovo obstaja nekaj po rojstvu. Morda sva sedaj tukaj zato, da se pripraviva na življenje po rojstvu.
-To je neumnost. Ni življenja po rojstvu. Le kako bi takšno življenje izgledalo?
– Ne vem točno, toda prepričan sem, da bo bolj svetlo in lahko bova hodila
in jedla z lastnimi usti.
– To je popolna bedarija! Veš, da je nemogoče teči. In da bi jedla z lastnimi usti? To je noro! Za to vendar imava popkovino. Povem ti: po rojstvu ni življenja.
– Popkovina je prekratka. Prepričan sem, da je nekaj po rojstvu, nekaj precej drugačnega kot to, na kar sva navajena.
– Toda nihče se še ni vrnil od tam. Življenje se z rojstvom konča. Poleg tega pa, življenje ni nič drugega kot obstoj v ozkem, temačnem okolju.
– No, ne vem natančno, kako izgleda življenje po rojstvu, toda v vsakem primeru bova srečala najino MAMO. Ona bo potem skrbela za naju.
– MAMA ? Ti verjameš v MAMO? In kje naj bi, po tvoje, bila?
– Vsepovsod okoli naju, seveda. Zahvaljujoč njej sva živa. Brez nje sploh ne bi obstajala.
– Ne verjamem! MAME nisem nikoli videl, zato je jasno, da ne obstaja!
– Mogoče res, toda včasih, ko sva popolnoma tiho, jo lahko slišiva, kako poje in boža najin svet.
Veš, prepričan sem, da se življenje z rojstvom pravzaprav šele začne.
( Hans Habe )

Kaj bomo pa danes kuhali?

dimljene podgane

Afriška kulinarika ima tudi svoje zakonitosti in pravila. Kot vsaka druga kultura. Prve dni, ko sem prišla v Afriko, sem si želela po svoje opremiti stanovanje. In ker pač to ni tako enostavno, kot pri nas v Sloveniji, porabiš bistveno več časa, denarja in energije že samo zato, da si kupiš nov jogi, na primer. Na kratko; ne poznajo normalnih dimenzij (kaj je kje normalno, je drugo vprašanje) in ko se me spraševali ali double bed ali  queen size ali king size….jooooj….rabim  jogi dimenzije 140×200!!! Ok, ga dobim. Potem ga mojstri privežejo na streho taxija in gremooo!!! Zgledalo je kot avion na štirih kolesih in občasno sem tudi imela občutek, da bomo poleteli. Torej, kulinarika.

Ko sem čakala, da mi privežejo jogi na streho taksija, pride mimo domačinka,prodajalka, ki je na velikem talarju, ki ga je nosila na glavi prodajala dimljene podgane. Ampak, to še ni nič. V posebnem vedru s pokrovom je bilo skrito bistvo, ki se mi je kmalu razkrilo. Zelo urejena gospa z italijanskim naglasom je vsa presrečna pritekla do ženske s podganami, jo ogovarjala, kako jo je že pogrešala in kako je že komaj čakala, da bo lahko pripravila to odlično specialiteto. Med tem je prodajalka odložila veliko posodo s posušenimi podganami  na tla in odprla plastično vedro iz katerega je privel nedoločljiv vonj. Tak, ki te lahko obrne na hrbet. Kaj vidim? Črevca in želodčki divjih zajcev polni hrane, se pravi neočiščeni. Vsebina je bila zelene barve in sluzava in ko je italijanka kupila zajetno porcijo te specialitete, mi je navdušeno govorila, da je vredno poskusiti…ampak je hitro nehala, ker sem tudi sama najbrž izgledala sluzavo in zeleno.

afrika
na večjih tržnicah se najde vse (Kaneši, 2016)

Je pa res, da uporabljajo vsebino želodca in črev teh divjih zajcev za omake, ki so specialiteta tako v domači kuhinji, kot tudi v najboljših restavracijah.  Zakaj?  Divji zajček je vegi in njegova hrana je izbrana. Upam, da tega še nisem poskusila, vem pa ne. No, vsaj mislim, da ne. Hmmmm, sicer sem enkrat  poskusila neko zeleno omako, …..