Samo za prave babe

S hvaležnostjo in sočutnostjo se s spomini vračam v zadnje dni, ko sem ponovno doživela nekaj, čemur bi lahko rekla celostno zdravljenje ali celjenje ran ali ozaveščanje lastne biti. Zaradi dogodkov zadnjih petih dni se vračam na začetek, tako daleč nazaj, kot mi seže spomin. Meni seže v obdobje starosti nekaj mesecev, takrat,ko sem se začela postavljati na noge. Ja, moji prvi koraki na poti v Življenje.

Pred petimi dnevi sem bila v bolnici, opravili so mi abrazijo. Rutinska zadeva za zdravniško osebje in neljuba izkušnja, ki  doleti mnogo žensk. Sčistili so mi maternico. Potrebovala sem zdravniško pomoč, saj sama tega nisem zmogla.

Oblečena v zeleno haljo in v spremstvu medicinske sestre prispem v operacijsko dvorano. Medicinski inštrumenti, operacijski stol in osebje oblečeno prav tako v zeleno. Pokažejo mi, kam se naj uležem. Uležem se. Razširim noge. Rečejo mi, da naj odročim roki, vsako na  nosilec ob ginekološkem stolu.  Na eni roki mi pripravljajo kanal za narkozo, na drugi mi merijo pritisk. Nad mano tista ogromna luč, ki deluje grozeče. Na kratko mi razložijo postopek. Zaprem oči. Počutim se tako nemočno in tako zelo razgaljeno. Razčetverjeno. Začutim, kako se mi pod vekami nabirajo solze in mi počasi začnejo polzeti proti ušesom. A je kaj narobe, slišim. Odkimam. Saj bomo lepo poskrbeli za vas, slišim drugič in globoko zavzdihnem. Čez nekaj trenutkov me preplavi toplota in tema se naseli okoli mene. Zaspim.

Še isti dan sem odpuščena iz bolnišnice. Za nekaj dni se preselim k staršem v oskrbo in varno okolje. Pri mojih skoraj petdesetih letih sem se vrnila nazaj  v gnezdo, k mami in očetu. Ne za to, ker ne bi mogla sama poskrbeti zase, saj bi. Gre za nekaj povsem drugega, veliko večjega. Gre za zgodbe, ki pišejo družinsko kroniko, žensko zgodovino in gre za celjenje odprtih ran.

Gnezdo. Maternica.

Simbol ženskosti, svetišče in tempelj, kjer se ustvarjajo življenja in kreirajo zgodbe. Moje prednice; moja mama, njena mama, moja prababica, njena mama itd., moje sopotnice; moja draga sestra Tanja, sorodnice, prijateljice, znanke in moje naslednice; moja hči Urša, njena hči (ki zagotovo nekoč pride), … vse te ženske pletemo niti ženskega kroga  in si predajamo znanja, izkušnje, nauke in spoznanja. Prav tako si predajamo bolečino, trpljenje, nemoč, strahove in negotovost. Koliko njihovih zgodb je bilo ujetih v moji maternici in kakšno zgodbo bom jaz predala naprej?

Ali si v resnici dovolim biti to, kar sem? Ali si dovolim vzeti čas zase, ko je le ta potreben? Ali si znam prisluhniti in priznati nemoč? Ali se znam objeti, ko mi je hudo? Moje prednice tega niso znale. Vedno in povsod so bile na razpolago. Moja babica je kmečka ženska, ki jo je pred petdesetimi leti doletela usoda čiščenja maternice. V bolnico se je peljala s kolesom in iz bolnice tudi! Seveda, kaj se je pa drugega pričakovalo od močne, kmečke ženske? In ta ista ženska, moja babica pri 94 letih mi je včeraj  rekla, Le pazi se in počivaj! Kakšen napredek! Poslušam zgodbe, kako so ženske rojevale na poljih in delale naprej. Vse to se je dogajalo. In vse te zgodbe so zapuščina »močnih« žensk svojim hčeram in sinovom. Sporočila o tem, da ženska vse prenese in potrpi.

Jaz in moja maternica.

Mislim, da se nikoli poprej nisem toliko povezovala z njo, kot v zadnjih  dneh. Povedala mi je, da je bila utrujena, pozabljena, zanemarjena in zapuščena. Povedala mi je o trpljenju, ki ga je doživljala ob preziru in nespoštljivem ravnanju. O strahu po zavrnitvi in o hrepenenju po ljubezni. Zaradi vseh ujetih zgodb je jokala skoraj mesec dni. Njene krvave solze so me vsak dan znova opominjale, da je čas, da pocelim kar je ranjenega ; odnose.  Da spustim, kar držim. Da sprejmem, kar ne morem spremeniti. Da se zavem moči, da prepoznavam svojo moč v sočutni bližini drugega in da se začutim. Ravno v teh dneh sem po »naključju« odkrila intervju Suzane Grau, ki je gostovala pri Zvezdani in kako zelo so me božale njene besede. Ženska moč, žensko povezovanje, menstruiranje in zgodbe ujete v maternico. Dobila sem potrditev o tem, kar se mi je pletlo po glavi in o čemer mi je prišepetovalo srce. Pomirila me je misel, da nisem sama. Res nisem sama. In Suzana mi pošlje sporočilo, Slišim te, ja!. V tistem trenutku se mi je v telo naselil mir. Bila sem pomirjena sama s seboj in povezana z vsemi ženskam; mojimi prednicami, sopotnicami in naslednicami.

To noč sem imela svetlo noč. Bila je noč, ki je svetlila in razsvetlila moja nova izkustva, da sem se lahko predajala  globokim občutkom ponižnosti in hvaležnosti. Moja Maternica mi je hvaležna. Naredila sem veliko delo. Počistila sem za nazaj in za naprej. Dovolila sem si počivati, dovolila sem si razvajati v maminem objemu in v očetovi trdnjavi.

Drage Ženske, moč je v povezovanju in vedite, da nikoli niste same. Jaz zdaj to vem.

… in uživajmo. Kot že najbrž veste, se Yoni stolček uporablja za parno vaginalno kopel. Obred, ki postane način življenja, saj si takrat vzamemo čas zase, vstopimo v intimni odnos same s seboj in se prepoznavamo v vlogi čuteče, nežne in vredne ženske.

Yoni kopeli so zdravilne, saj nam pomagajo vzpostaviti notranje ravnovesje, pozdraviti razna vnetja , pooperativna stanja, hemoroide in napolniti z energijo. Obstaja pa še drugi vidik pozitivnih učinkov kopeli, ki so zame ključnega pomena in se dogajajo na  nam nevidnih sferah.

Gre za očiščevalni vidik. Se pravi energijsko čiščenje, ki ga lahko občuti vsaka posameznica, kadar je na to pripravljena in ko si ga želi ozavestiti. Pri yoni kopeli se para, ki je bogata z eteričnimi in zdravilnimi učinkovinami nežno dviguje in zaobjame yoni , počasi prodira skozi nožnico v notranjost rodil ter spira, lušči in zdravi, kar je ostalo ranjenega. Kopel pregreje, navlaži in pospeši celjenje nevidnih ran, ki puščajo globoke sledi na ženski duši. Pri tem mislimo predvsem na energije, ki so ostale ujete v našem telesu, kot so spolne zlorabe, poniževanje ženske na nivo spolnega objekta, manipulacija s spolnostjo, izsiljeni spolni odnosi, pogoste menjave partnerjev, splavitve (hotene ali spontane), stari spomini, ki blokirajo žensko spolnost in še mnogo tega.

Je pa res, da te mora Yoni stolček poklicati, tako kot te mora poklicati kopel ali kot te požene notranja potreba pa pristnejšem stiku s svojo intimo. Takrat si pripravljena na vstop vase in sočutno iskanje resnice.

V svetu že dobro uveljavljen in tudi vedno bolj prisoten v naših domovih je Yoni stolček. V bistvu ne gre za nobeno novost ali modno muho, saj so podobne stole, lavorje in posode za  kopeli poznale že naše babice. Gre za obliko samopomoči pri ženskih zadevah in kadar govorimo o Yoni stolčku imamo v mislih vaginalno parno kopel  (Yoni je tantrično ime za vagino), za katero se uporablja točno določen in namenski stol.

Sama sem se s tem srečevala na mojem popotovanju v Afriki, kjer sem bila deležna in udeležena pri posebnih obredih in ritualih, kjer so se sestajale ženske, se zdravile, spiritualno povezovale in častile svojo ženskost. Zame je bila to zelo bogata izkušnja, saj sem skozi obrede začela prebujati svojo žensko naturo, moč in zavedanje anime.  Poslušati svoje telo je umetnost in mu prisluhniti prav tako. Kako naj vem, kaj mi prigovarjata telo in duša, če sem vsa toksična, nesprejemajoča, pod stresom in ujeta v svet hitenja, tekmovanja in manipulacij? Problem današnjega sveta je, da smo pozabili biti to, kar smo v izvorni obliki. Biti ženska ali biti moški. Ob rojstvu smo vsi popolni, točno takšni, kot smo. Tekom življenjskih lekcij in izkušenj pa vsi po vrsti pademo v vzorce ugajanja in biti ljubljen, pa čeprav za ceno zanikanja lastne biti. Ženske za to plačujemo (pre)visoko ceno.

Toliko ženskih obolenj ni bilo še nikoli, kot so v današnjem času. Začnejo se že z menstrualnimi ciklusi, ki so neredni, boleči, obilni, šibki, zamujajoči, prehitri; če nadaljujem o problemu policističnih jajčnikov, neplodnosti, vnetij (ali mehurja ali vagine; oboje spada med spolne centre), inkontinence, povešene maternice, rak dojk in maternice, itd..

Se pravi, telesa kričijo po pomoči, ki pa jih zaradi vpetosti v rutino preslišimo. In ko neko bolezensko stanje postane kolektivno ozaveščeno in sprejeto, vzamemo to za dejstvo in si mislimo Tako pač je! Ni treba, da je tako, drage Ženske!

V Afriki sem z občudovanjem opazovala  ženske, ki so si znale tako intuitivno izbrati zelišča in dišavnice za svoje obrede in yoni kopeli. Rekle so, da jih zeli pokličejo in jim povejo kolikšno količino jih potrebujejo za svoje zdravljenje in v kakšni kombinaciji. Ko so mi nekoč ponudile bambusovo košarico rekoč: pojdi z nami in si naberi zase, sem počaščena sprejela ta izziv.

Sploh ni bilo enostavno. Kako naj grem po tej močvari in si naberem zelišča, ki jih potrebuje moje telo? Potem sem se zbrala. Umirila. Dihala. In šla. V trenutku tišine me je zmotil ptič, ki je nekaj metrov stran od mene prhutal na mestu in me klical. Pogledala sem ga in hkrati opazila visokoraslo rastlino z belimi, drobnimi cvetovi. Takoj sem mi je posvetilo. Rožca  zame! Ko sem si nabrala nekaj cvetov, sem zavonjala nekaj, kar me je spomnilo na domači rožmarin. Tudi tega sem nabrala. Potem sem zagledala na nekem grmovju plodove, ki so me spominjali na hmelj. In potem rdeče bobike in potem temno zeleno klasje… kmalu sem imela polno košarico zelišč. Vrnila sem se nazaj, kjer so me ženske sprejele in najstarejša med njimi mi je obredno blagoslovila zelišča iz katerih sem si kasneje pripravila kopel. Za obred čaščenja ženske, njene Yoni in njene energije se tako začenja z nabiranjem zelišč, temu sledi telesna priprava nanj, kar pomeni, da smo se telesno očistile. Ob velikem jezeru smo se okopale na mestu, kjer domuje božanstvo reke in kjer je tudi postavljena kapelica. Oblečene smo bile samo v Bise, to so tiste energijske verižice, nakit, ki ga nosimo ženske okoli bokov. Iz veder smo polivale vodo ena po drugi in pele svete pesmi. Zvoki, ki so se širili v okolico so bili tako blagodejni in navdihujoči, da je za trenutek vse utihnilo in resnično si imel občutek prisotnosti božanskega.

Po čaščenju, blagoslavljanju in čiščenju smo se zavile v pisane rute in vsaka si je pripravila svojo kopel iz nabranih zelišč. Zbrale  smo se v krog in se usedle v prijetno toplo čajno mešanico. Občutki, ki so se ob tem porajali, so neopisljivi; globoka hvaležnost, povezanost, sprejemanje, ljubezen, božanskost, materinskost, ženskost, biti eno z vsem, … je le nekaj približkov tega, kar sem doživljala.

Sedaj ko sem doma, si pripravljam parne kopeli s pomočjo Yoni stolčka, ki je postal moja obvezna ženska oprema. Ko me pokliče, se mu odzovem. Kako? Intuitivno in z ljubeznijo si pripravim čajno mešanico, prižgem svečke, vključim glasbo in si vzamem čas zase.