Poklicala me je Senka, čeprav je bil prazničen dan. Pove, da z veseljem bere moje zgodbe, prebrala je tudi obe knjigi in da se je v marsikateri zgodbi prepozna. Vprašala me je, če bi lahko ‘pogledala in prebrala’ njeno zgodbo. Povedala mi je tudi nekaj osnovnih stvari; stara blizu petdeset, samska, nobena resnejša veza se ne obdrži, brez otrok, služba je zadovoljujoča. Ima strah pred odprtim morjem in zaprtimi prostori. Zdravstveno je dokaj dobro, razen da ima sezonsko astmo in alergije.
Med pripovedovanjem preko ekrana sem se začela povezovati z njeno energijo. Čutila sem težo v levi nogi in velik strah v želodcu. Ko je nehala s pripovedovanjem sem jo vprašala, kako se počuti. »Malo nelagodno,….čutim nek strah. Po mojem se bojim, kaj se bo razkrilo,« je dejala. »Čutiš kje v telesu kakšno spremembo?« sem jo vprašala. Po kratkem premisleku mi odgovori, da čuti kot da bi imela levo nogo zabetonirano, in da je ne more premakniti.» To je dober znak, sem pomislila, saj sem vedela, da sem se ujela z njeno frekvenco. »Bova pogledali, kaj se dogaja,« sem ji odvrnila.
Najprej sem po mizi pokotalila tri kocke na katerih so napisane številke. Kocka, ki določa stoletje se je ustavila pri številki 10, kocka za desetletje na 80 in kocka, ki definira leto, na številki 4. Torej, dobila sem letnico 1084. Spreleteli so me tesnobni občutki in začele so se mi pojavljati slike, ki so kot domine padale ena za drugo. Cela veriga slik. Džungla, skupina ljudi, tek, kričanje, tema. Upiranje, bolečina, verige, zlorabe. Ladja, morje, sonce, umiranje, smrt. Občutki v meni so se do neke mere stopnjevali, nakar je nastopilo olajšanje. Senki na drugi strani ekrana so tekle solze. »Boli. Boli!« je tiho dejala. »Vem, da je težko, vendar bova skupaj šli skozi proces,« sem ji dejala. »Razložila ti bom moje videnje in potem bova skupaj razvili tvojo zgodbo in se dotaknili blokad, ki te ovirajo. Pisalo se je leto 1084, bila si iztrgana iz svojega okolja in svoje družine. Ugrabljena si bila s strani ljudi, ki si jim zaupala, to niso bili neznanci. Prodana si bila za sužnjo, spolno sužnjo. Odvzeli so ti vse, kar so ti lahko…dostojanstvo, pripadnost, ženstvenost, povsem so te razčlovečili. Bila si kot žival privezana z verigo, predana na milost in nemilost gospodarja. Ko so te uporabili, so te zavrgli in transportirali na ladjo v tuje dežele. Prodali so te za delovno sužnjo. Na ladji si umrla, saj je bilo tvoje telo povsem uničeno in tvoja duša si je želela oditi. S tem je bil del tvoje ‘naloge’ opravljen.«
Naredila sem premor. Včasih mi niti ni jasno, kako se vse skupaj ‘naredi’, ampak se. Čas za razmislek sem potrebovala tudi jaz. »Zdaj vem, zakaj ta zabetonirana noga,« reče Senka. »Iz vsega tega izhaja tudi astma…tiščane v prsih, ni zraka, zadušljivost. In alergije, …verjetno na moške, ki se ti pač odražajo kot odziv na cvetni prah. Pomlad, znanilka prebujanja, svobode, ljubezni…takrat te začne dušiti in pojavljati alergije,« sva dopolnjevali ena drugo. »Ne zmorem resne zveze. Zdaj vem zakaj,…vsakič se prestrašim, da bo šlo kaj narobe. Verjetno imam zaradi tega težave v odnosih z bližnjimi in da nimam otrok je bila moja zavestna odločitev. In strah pred morjem!!! Kolikokrat mi je prijateljica predlagala, da greva na križarjenje in jaz sem mislila, da bom kar umrla ob teh njenih besedah!!« je kar vrelo iz nje.
Začela je povezovati koščke svojega ‘razbitega’ življenja s koščki iz davnega enajstega stoletja. Olajšanje, ki je nastopilo čez čas, je prineslo notranji mir in tišino.
»Tole se mi je zgodilo že prevečkrat«, mi je po telefonu rekla Biserka. »Kar zmanjka me. Najprej je vse ok. Pritisk normalen, vzorec krvi zelo dober, vendar ko mi je steče kakšen deciliter, začutim mravljince in toploto po telesu. Začne se mi megliti pred očmi in za trenutek nastopi tema. Že sem v ležečem položaju z dvignjenimi nogami in prekinitvijo odvzema krvi.«