Onkraj

healing masažaPrišla je z zelo žalostno zgodbo. Že zelo zgodaj je izgubila sestro dvojčico. Odšla je med angele, ko sta šteli sedem let. Gaja je tako ostala sama z vso bolečino in praznino. V družino se ji ni pridružil nobeden sorojenec in bila je kot edinka. Z občutkom, da je dobršen del manjka, je prešla otroštvo in mladost, se pri tridesetih poročila in čez nekaj let postala mamica Zali. Zanositev ni bila lahka in enostavna, s partnerjem sta že pomišljala, da jima morda ni usojeno, da bi postala starša. Na neki podzavestni ravni se je Gaja tudi obtoževala in počutila krivo za smrt svoje sestre, čeprav se je zgodila prometna nesreča, ko sta se vračali iz šole. Vedno jo je obdajal tisti občutek, ‘kaj pa če’ … se ne bi toliko obirala in trgala regratove lučke ter jih razpihovala, v luži opazovala odsev oblakov v kateri so se zrcalila krila angela … bi potem morda tisti usodni trenutek šel mimo njiju?

Njena hči Zala je prihajala v sedmo leto starosti in napetost je v Gaji samo naraščala. Vklapljali so se ji vsi mogoči alarmi, najbolj pa se je vanjo naselil strah, da bo izgubila hčerko.

Zgodba, ki se je razkrila na healing masaži je bila neverjetna in tako zelo čustvena, da sva obe z Gajo jokali. Ko sem položila dlani na njeno telo in se začela povezovati z njeno energijo, me je v trenutku objel vročinski val, pred očmi se mi je stemnilo in kot diapozitivi so začele prihajati slike na ‘črno platno’. Občutila sem mir, tišino in še nekaj, kar sploh ne znam opisati. Morda božanski občutek, ne vem. Iz teme se je izrisala podoba deklice, ki je prišla h Gaji.

»Gaja, kaj občutiš v tem trenutku?« sem jo vprašala. »Mislim, da je prišla Roža. Čutim njeno prisotnost,« je hlipala.

»Tudi meni se je razkrila,« sem potrdila njene besede in ji hkrati povedala, da je sedaj pravi trenutek, da se lahko z njo poveže in prejme odgovore na svoja vprašanja.  »Ne morem,« mi odvrne, »ne gre. Vem pa, da je tu.«

Nadaljevala sem s polaganjem dlani. »Roža ti sporoča, da je vse v redu in da se je natančno držala načrta, za katerega sta se odločili v dušnem svetu. Kot tvoja sestra dvojčica se je rodila z namenom, da ti pomaga postati mamica. Obe sta se rodili z zelo šibko žensko, plodno energijo in delovanje vajinih jajčnikov bi bilo pod minimumom. Že v dušnem svetu sta se dogovorili, da ena izmed vaju poskrbi, da daruje svojo energijo drugi in jo tako opolnomoči. Roža se je odločila, da bo ona tista, ki bo darovalka energije, saj je tudi sama kot osebnost potrebovala izkušnjo poravnave življenja iz preteklosti. Sporoča ti tudi, da je del njene energije v tvoji hčerki.«

Mene ne samo, da me je oblivala polt, oblivale so me tudi solze. Gaja se je med tem na masažni mizi zvila v klopčič, v embrio položaj in podoživela svoje ponovno rojstvo. Ko sva kasneje sedeli za mizo ter predelovali in dopolnjevali zgodbo, je postala ta povsem smiselna in logična. Velika ljubezen med dvema dušama, ki sta se utelesili kot sestri, z namenom, da nadaljujeta pot rasti in razvoja. Brez obsojanja in krivde. Vse je samo Ljubezen.

In verjetno ni naključje, da je Gajini hčerki ime Zala, ki pomeni roža ali rožni grm. To slednje je Gaja ozavestila šele na healing masaži.

Nana

healing masažaPoložila sem dlani na njeno telo, zaprla oči in počakala, da začnejo prihajati sporočila. Čutila sem, ko so se mi pridružila bitja svetlobe in zapolnila prostor, ki je postal mehak in čuječ. Naredila sem nekaj globokih vdihov in takrat se je zgodilo. Pred očmi se mi je pojavila majhna deklica sredi cvetočega travnika, oblečena v modro oblekico, zlati kodri so ji plapolali v vetru in sramežljivo je pogledovala proti nama. »Prišla je,« sem dejala Nani, » majhna deklica … vesela, razigrana, vendar si ne upa naprej. Ima sporočilo zate. Lahko jo povabiš v svojo bližino in se pogovoriš z njo.«

»Noče. Zdi se mi, da se me boji. Stoji ob strani in me gleda,« je tiho in skozi solze rekla Nana.

»Prav, bova počakali,« odvrnem in začnem delati na srčni čakri, ki je bila precej zaprta. Na hrbtni strani telesa sem s prsti risala spiralo in odpirala srce in telo polnila s svetlobo in ljubečo energijo. Nanino dihanje je postalo težko, čutila sem, da ob podpori ljubeče energije doživlja stisko. Povsem normalna reakcija, kadar telo preplavi energija svetlobe. Čez čas se je telo umirilo in takrat sem lahko začela razbirati sporočila, ki so bila v njenem energijskem telesu.

Prišla sta tudi oče (ta je že pokojni) in mama, predala sta ji sporočilo, da jo imata rada. Videla sem, kako so se držali za roke in vsi trije bili v ljubezni. Kasneje mi je Nana povedala, da ji zelo pogosto prihaja v misli slika, ko je bila še deklica in je bila s staršema na vaškem plesu in kako jo je oče vzel v naročje in so vsi trije plesali skupaj.

Na dušni ravni so se vsi trije odločili, še preden so se utelesili, da bodo ponovno odigrali vlogo družine, saj so ostali iz preteklega življenja nerazrešeni odnosi. V zadnjem življenju je Nana umrla kot otrok v situaciji, ki je oče ni mogel rešiti in zaradi tega ga je vse življenje preganjal občutek krivde. V tem življenju je želel to popraviti, zato jo je vzel pod svoje okrilje. V njeni mami je gorela zamera in jeza na moža, njenega očeta in ljubosumje na njo. To zamero je mama prinesla v to življenje…z razlogom, da se ona sama očisti negativnih energij in da Nano nauči postavljati meje ter prepoznavati manipulacije v odnosih. Tega jo je učila skozi nesprejemanje, odrekanje, hladnostjo…  Zaradi tega je Nana tudi zelo hitro odšla od doma (neugodna družinska dinamika) in se tudi kmalu poročila. Sedaj je v trenutku, ko je spoznala, da svojega moža ne ljubi, (ugotavlja, da ga v resnici nikoli ni ljubila dovolj globoko) da sta v odnosu bolj kot brat in sestra. Se je pa pojavil drugi moški, ki ga resnično ljubi …

Po teh slikah so se mi začele pojavljati še nove in ‘starejše’, še iz predpreteklih življenj. Nano sem videla kot zelo mogočno žensko, oblečeno v belo in vso v zlatu. Ob njej je bil moški iz nižjega družbenega sloja in med njima je gorela močna ljubezen. Ona se je morala odločiti ali bo ostala z njim in se spustila po družbeni lestvici ali pa bo šla naprej brez njega. Odločila se je za slednje in zatajila ljubezen. Ponovno sta se srečala tukaj. V njej so se prebudili prastari občutki, katere je takrat povsem zatajila in se zablokirala (zato je imela tudi močno blokado na srčni čakri). V tem trenutku med njima poteka poravnava.

Vloga njenega moža v tem življenju je, da ji je pomagal pri ‘begu’ od doma in da zanjo materialno poskrbi ter jo tako pripravlja na njeno samostojnost. Njen mož se je utelesil zanjo, da ji pomaga spoznati, kdo ona v resnici je in da lahko spozna razliko med resnično ljubeznijo in ‘pričakovano’. Dogovor o tem je bil sklenjen na dušnem nivoju med vsemi tremi.

Ob tem mi je Nana povedala, da ji ljubimec večkrat reče, da je vzvišena do njega in da se obnaša, kot bi bila iz višjega sloja. Sedaj razume, zakaj.

Po končanem razstrupljanju v solni sobi je Nana povedala, da se ji je njena deklica približala in da jo je ves čas imela prižeto k prsim. Ni se je več bala. Nana je s tem, ko je sprejela deklico, sprejela tisti manjkajoči del sebe, ki ga je nekoč odtrgala in zatajila. Sprejela je Ljubezen in začela je sprejemati sebe, brezpogojno in brez slabih občutkov.

Bila je neverjetna izkušnja. Zelo čustvena in po drugi strani odrešujoča. Včasih je težko razumeti, zakaj se nam določene stvari zgodijo, zakaj nesreče, zakaj bolezni, razočaranja, slabi odnosi…vendar ko pogledamo širšo sliko vidimo, da ima vse svoj smisel. Vse je ljubezen.

Rojstni dan

branje dušnih zapisovVčasih kakšne boleče spomine potisnemo tako globoko pod preprogo, da jih zlepa nihče ne najde. Je pa zanimivo, da se nam v določnih primerih zgodi, da življenje samo poskrbi za to, da se začnemo poglabljati v podzavest.

Dva dni nazaj me je poklicala Monika. Konec meseca marca je praznovala svoj petinpetdeseti rojstni dan. Zaradi stanja v državi ga je praznovala v omejenem družinskem krogu.

Poklicala me je zaradi tega, ker je imela nek čuden odnos do praznovanj, niti se jih ni rada udeleževala, prazniki so ji bili odveč, najbolj srečna je bila v službi. Sedaj je seveda ne more opravljati in stiska je še toliko hujša. Povedala mi je, da rojstnih dni sploh ni praznovala, šele kasneje, ko je že imela fanta, se spomni, da ji je za rojstni dan prinesel darilo. Od takrat naprej jih praznuje, vendar z veliko muko. Poloti se je nekakšen nemir, včasih se ji celo zazdi, da je na robu živčnega zloma. Takšno stisko doživlja tudi ob praznovanjih svojih dveh otrok in sedaj že tudi vnuka.

Ko sem jo povprašala še po ostalih področjih v življenju, je povedala, da je dostikrat nevidena, neslišana, je tista, ki zadnja izve, ko se nanjo pozabi, ko je za njo ‘vse dobro’ in da itak ‘ne rabi’. Tako je v partnerstvu, družini in v službi. Povod za njen klic je bil zadnji rojstni dan in njeno počutje ob tem …. popolna otopelost in izgorelost.

Pa sva začeli. Najprej sem jo vprašala, kako si predstavlja praznovanje, kakršnokoli. Povedala je, da ne vidi ničesar, sama tema okoli nje. V prsih je čutila pritisk in v glavi ji je šumelo. Moja vprašanja so se vrstila eno za drugim (vsega ne bom opisovala, ker je trajalo kar precej časa), in ko sem začutila, da jo lahko pripeljem tako daleč, da je ‘odprla’ tista skrivna vrata, od katerih je prej bežala, se je zgodilo.

Monika se je na drugi stani ekrana zlomila. Jok, jok, jok. Počakala sem toliko, da je prvi cunami šel mimo in da se je umirila. »Kaj si videla, ko si odprla vrata?« sem jo vprašala. »Vsega se spomnim, vsega. Kot bi bilo danes. Okrašena kuhinja, na mizi pisani prtički, …gumasti racman Jaka na sredini mize in pisani trakovi visijo iz stropa. V kotu kuhinje je vaza z umetnim cvetjem.« Spet je začela jokati, vendar manj krčevito. »Kaj še vidiš? Je kdo v kuhinji?« sem nadaljevala z vprašanji. Monika je odkimavala z glavo. »Sama sem. Tako sama sem. Oblečena v roza oblekico in sedim na stolu in čakam. Stara sem sedem let. Čakam svoje prijatelje iz razreda…nikogar ni. Nikogar ni. Nihče ni prišel na moj rojstni dan.«

Tole je en del opisa te zgodbe, ki se je zgodila pred mnogimi leti in pustila zelo travmatične posledice. Takrat se je Monika zaprla, zablokirala in spomin na ta dogodek popolnoma izbrisala iz spomina. To se dostikrat dogaja pri zlorabah in v drugih težkih situacijah. Njen sedmi rojstni dan jo je zaznamoval za celo življenje. Zaradi tega nima razvitega zdravega odnosa do sebe; ni vredna, ni spoštovana, si ne zasluži, nihče je ne mara, ….

Monika je odprla Pandorino skrinjico svojega potlačenega spomina. In to je zaenkrat dovolj. Zgodovine ne more spremeniti, lahko pa spremeni odnos do neljubega dogodka. Od tega trenutka dalje pa ima vse možnosti, da začne postavljati zdrave temelje, na katerih bo oblikovala svojo osebnost.