MeriSol

Ležala je pred menoj na masažni mizi. Bila je napeta, kar se je videlo po zategnjenem vratu in široko razprtimi prsti, ki so štrleli kot antene iz njenih dlani. Tudi stopala so bila položena v »špičko«. Preletela sem njeno telo in začela z rahlimi, nežnimi gibi komunicirati z njim. Kar sem začutila takoj na začetku, je bilo to, da je bila prekinjena povezava med njenim telesom in duhom. Bila sta ločena, energija je zastajala na prav vseh nivojih in njeno fizično telo je bilo pod hudim pritiskom. Na trenutke jo je potegnilo v višave, naslednjega je ponovno padla. Nihanja so bila precejšnja. Počasi se je Moniki umiril dih, nazadnje sva dihali v eno. V tej stopnji se je lahko začelo zdravljenje. Večino časa sem se zadržala na njenih stopalih, vsaj po petnajst minut na vsakem. Prizemljevanje. Zadnjo uro healing masaže sem zaključila v predelu vratnih vretenc, z namenom, da se stabilizira in poveže z izvorno energijo. Vrat, kot vez, opora življenju, kot izbire, za katere se odločamo (levo, desno, zgoraj, spodaj), stabilnost in moč.

Sledilo je razstrupljevanje v solni sobi. Ovita v rjuho in leže pokrita s soljo, je Monika bila priča odhajanju negativne energije iz telesa. Čutila je, kako jo ščemi po celem telesu in kako jo zapušča vse, kaj ji je težilo in bremenilo tako dušo, kot materijo. Milina in mir sta prišla v njen objem.

Čez dva dni me je Monika poklicala, da se že dolgo ni počutila tako lahkotno in tako »v sebi«. Še pridem, je dejala, da ugotoviva, kaj je v ozadju mojega bivanja. Seveda, to je smiselno, kadar je zgodba pregloboko.

…pod dlanmi sem čutila veliko luknjo, ki se je razprostirala med obema lopaticama.  Za trenutek sem podržala dlani na »odprtem« mestu in čez čas so mi dlani začele kar same od sebe risati velike in počasne kroge v smeri urinega kazalca. Sledila sem jim in po dobrih desetih minutah gladenja »luknje«, sem intuitivno vedela, da je velika rana poceljena.

»Že celo življenje nosim s seboj to ogromno praznino. Ni mi bilo jasno, zakaj sem bila ves čas žalostna in nesrečna. Nikoli si nisem dovolila, da bi se zares veselila lepih trenutkov v življenju. Niti rojstva svojih otrok,« je skozi solze pripovedovala Brigita.

Zapirali sva praznino, ki je nastala pred več kot petdesetimi leti, ko se je med igro smrtno ponesrečila Brigitina sestra dvojčica. Takrat sta bili stari nekaj več kot pet let. Brigita je travmo potlačila globoko v podzavest in zaradi nje dejansko trpela skozi celo življenje. Začeli sva s postopkom ozaveščanja nesrečnega dogodka.

Prišla je s težo, ki jo je nosila kot obvezno prtljago že nekaj časa s seboj. Znašla se je v krogu, kjer se je vrtela kot centrifuga v upanju, da jo končno nekaj vrže ven. Porušen svet, praznina, bolečina, izgube in kaos.

Sedela je nasproti mene in iz nje so vrele besede, dihala skorajda ni. Zelo plitvo in površinsko, kot bi se ne upala zadihati globlje, da ne bi slučajno prebudila speča čustva in občutke. Vstala sem, se ji približala in položila prste na njeno desno stran spredaj in zadaj ob lopatici. Postopoma se ji je umiril dih.

Nadaljevali sva v masažni sobi. Položila sem dlani na telo, pred seboj sem imela nežno majhno dekletce, ki mi je sporočalo, da je zanjo vse prehitro, da ne zmore, da se ne znajde, da jo je strah, da trepeta za naslednjo izgubo, in da ne se ne znajde v svojem telesu, v svoji energiji. Telo je začelo popuščati, um se ji ni v celoti umiril. Fizične spremembe, ki sem jih zaznala, so bile neverjetno vroče dlani, bolj od mojih. Dobro, pomislim, na podzavestnem nivoju spušča, kar ne rabi več. Vzorci, programi, pričakovanja. Prav tako jo je zajel val toplote in roza svetlobe, ki ji je napolnil telo z brezpogojno ljubeznijo.

Sledila je solna kopel, v rjuho zavita je bila odeta v kristale bele soli, ki so iz njenega telesa potegnili vse, kar je želela odložiti; tesnobo, žalost, občutek zapuščenosti, težo bremena, ki ji je sedala na prsi.

Po koncu terapije so ji žarela lica in imela je iskriv pogled. »Po dolgem času spet diham….ne morem verjeti….celo na hrbtu sem lahko ležala. Teže v prsih ni več,…mislim, da bi lahko kar poletela…« so bile njene besede, preden je zapustila salon.

Njeno poslanstvo v tem življenju je, naučiti se živeti polno življenje, kljub prerani smrti mame in nepričakovanega odhoda očeta s tega sveta. Šlo je za dušni dogovor sorodnih duš.