Planetarna mreža

»Ne spomnim se svojega rojstva, spomnim se pa, kakšno stisko, grozo in odpor sem doživljala, ko me je mama dojila. Vem, da sem samo kričala in nisem hotela piti iz njene dojke,  …nisem ji znala povedati, reči, da naj neha, … čeprav sem v glavi vse razumela,« je bila ena izmed zgodb, vitalne, privlačne ženske srednjih let. »In tiste plastične zaščitne hlačke, ki so mi jih oblekli preko plenic, … sem mislila, da se mi bo zmešalo, kako me je pekla in ščemela vsa koža. Pa jim nisem znala drugače povedati, kot pa z jokom in upiranjem.«

Priznam, da sem tudi jaz bila presenečena, da je pred menoj dejansko nekdo, ki se tako dobro spomni začetek svojega življenja. Pravijo, da se večina ljudi spomni dogodkov iz obdobja treh let, jaz zase vem, da se spomnim določenih situacij, ki so se zgodile okrog enega leta.

Povedala mi je tudi, da lahko komunicira z umrlimi in na takšen način predaja sporočila svojcem. S to razliko, da jo duše umrlih poiščejo in ji povedo sporočila. Vendar o tej svoji »posebnosti« ne govori rada, saj okolica ni naklonjena temu. Precej uvoda sva naredili pred HM, obe sva bili prijetno vznemirjeni, jaz mogoče še bolj, ker me je prav zanimalo, kakšna zgodba se bo odvila.

Masažo sem začela kot običajno, se povezala z njeno energijo, se povezala ‘zgoraj-spodaj’ in kar nekaj časa se ni nič zgodilo. Razen, da sem čutila nemir Nje, ko sem polagala roke na srčno in grleno čakro. Kasneje mi je povedala, da je ob tem doživljala veliko stisko in da me je že hotela prekiniti, vendar sem kmalu sama odmaknila dlani. Reakcija jo je očitno vznemirila, saj sem v tistem trenutku povezovala um in srce, oziroma uravnavala srčno čakro, saj je bila precej majhna, kot posledica neposlušanja sebe in negiranja svojih notranjih, srčnih želja. V trenutku, ko sem odmaknila dlani iz predela med lopaticami, sem dobila sporočilo, ki sem mu intuitivno sledila. Obrnila sem dlani  na hrbtno stran in dejansko z nohti rahlo potegnila po njenem hrbtu najprej od križnice do ramen in potem še prečno čez hrbet, kot bi risala mrežo. Ponovila sem še enkrat in potem sem pridržala dlani nad njenim hrbtom tam nekje v višini desetih centimetrov.

Kar se je dogajalo v naslednjih trenutkih, nisem mogla verjeti. Na hrbtu se je izrisala mreža, ki je postala živo rumene, skorajda zelene barve. V tistem pride naslednje sporočilo; planetarna mreža. Še vedno sem strmela v sijočo mrežo, odmaknila oči in še enkrat pogledala. Mreža je bila še vedno tam, vendar je počasi izginjala. Mene je obdala ena sama globoka hvaležnost.

Pred menoj je bila stara duša, ujeta v telo ženske, ki si jo je izbrala zaradi njene moči in senzibilnosti. Ob materializaciji v ta svet, oziroma ob rojstvu, se ji ni zaprl kanal, ki povezuje med seboj različne svetove, prav tako spomine in možnosti komuniciranja z različnimi entitetami. Preko planetarne mreže lahko dostopa do različnih nivojev, kot tudi znanj in vzpostavitvijo povezav med različnimi dimenzijami. Od tu tudi ta zgodnji spomin na prve dni življenja na tem planetu in kasneje sposobnost komunikacije z umrlimi.

Kar nekaj časa sva še gradili zgodbo, povezovali dogodke med seboj in videlo se ji je, da je pomirjena. Predvsem strah, da je z njo nekaj narobe, se je razblinil. Čez nekaj dni sem dobila od Nje prijetno sporočilo, ki se glasi takole:

Draga Nataša, ta zapis je nastal preden si mi bila poslana. »Žalost, globoka žalost v meni …Ne gre več. Ne tako. Nekaj je zelo narobe. V meni. Ne znam ven. In koga naj prosim, da mi pomaga, če nikoli nisem prosila za pomoč? Ne poznam tega terena. Je kdo kje kažipot?«  Hvala ti. Iz srca. Delčki so se postavili v celoto. Zdaj vem, kdo sem. In še pomembneje; zdaj vem, zakaj sem tu. Objem…

Avatarka

Prišla je z željo, da postavi svoje življenje tok, ki jo kliče. Viharna najstniška leta, z močnimi nihanji  v plus in minus, iskanje sebe in poti, ki bi jo naredila zavestnejšo. Mlada ženska, mama in žena, iskrivih oči in prijetne, tople energije, je sedela nasproti mene in pripoved zaključila s stavkom:

« Želim biti srečna, želim najti svoje poslanstvo.« Preden sva nadaljevali, sem ji ponudila mošnjiček z angelskimi sporočili, iz katerega je potegnila »Mojstra«. Do sedaj se je sporočilo še vedno ujemalo z situacijo iz ozadja.

Tokratna HM je bila zelo posebna, posebna v tem smislu, da se je tudi na materialnem nivoju precej dogajalo. Njej, meni  in v masažni sobi. Energije so divjale, se prepletale in odražale vse mogoče nivoje, precej je bilo nejasnosti in nazadnje se je vse umirilo, nastal je vakuum, v katerem sem lahko slišala bitje lastnega srca. Miže sem držala dlani na telesu in v nekem trenutku me spreleti spoznanje, da je pred menoj energija čistega Avatarja. Kljub zaprtim očem sem videla pred seboj spekter najrazličnejših barv.

V tistem trenutku se v masažni sobi odlepi iz stropa obesek in pade na tla.

Potrditev. Ja, zagotovo je Avatarka. Odprem oči. Nadaljujem s premikanjem dlani po hrbtu. Naenkrat se mi na njenem hrbtu med lopaticami prikaže nekakšne vrste zemljevid. Lepotne pike so tvorile obliko, v kateri bi lahko prepoznala  ozvezdje, katerega, ne vem. Vedela sem samo, da Ona prihaja od tam. Pike sem začela povezovati med seboj, čisto intuitivno in risati črte, ki so jih med seboj nevidno povezovale.

Ko si mi krožila med lopaticami sem imela občutek, kot da si mi pripela krila, je dejala po masaži.

Masažo sem nadaljevala  z veliko hvaležnostjo. Po tem je sledilo čiščenje telesa in duha v solni sobi, za tem najin pogovor. Njena zgodba je prav posebna in vsebine so se začele med seboj povezovati.

»Na ta planet si prišla s prav posebnim namenom, tvoja naloga je samo to, da bodi to, kar si«.

»A veš, da mi gre ta stavek od vseh najbolj na živce«, mi je dejala.

»Ja, seveda ti gre na živce, zato ker že celo življenje želiš biti nekaj drugega, kot si v resnici«, sem nadaljevala. »S svojo prisotnostjo na tem planetu dviguješ vibracijo na kolektivni ravni. Seveda si morala v svojem dosedanjem življenju poskusiti dobesedno vse, saj si se samo na tak način lahko čistila ter odložila bremena, težo in transformirala programe. Tvoja pot se bo izražala skozi umetnost. Delaj to, kar rada delaš. A veš, da ti sploh ne rabiš službe?« V tistem trenutku se je od srca nasmejala. Skozi smeh mi je povedala, da so bile njene zaposlitve bolj tako-tako in da trenutno pomaga v moževi firmi ter da ji v bistvu tudi tega ne bi bilo treba. Da vidi svojo strast v slikanju, v umetnosti. Njen način slikanja je nekaj posebnega, navdih dobi od »ne vem kod«, znanje ji je predajal tudi zemeljski angel, ki je nekaj dni pred najinim srečanjem šel v večnost.

»Vedno sem bila drugačna,« je povedala«, »in nikoli nisem nobenemu upala povedati, da se mi dogajajo čudne stvari. Že od malega. Pri meditacijah sem lahko dostopala do različnih informacij in se povezovala z božanskim. Če bi to komu povedala, bi me imeli za noro. A veš, da ko se dotaknem ljudi z bolečinami, le te ponehajo. Pravijo mi, da jih pozdravim.«

Vse to, kar je pripovedovala, je bilo jasno in normalno. Dolgo časa je v sebi zatirala to, kar v resnici je, ker se je bala izraziti in pokazati navzven, češ, kaj si bodo pa drugi mislili, da ni normalna in podobno.

Čez dva dni me je poklicala z eno prav posebno novico in sicer, da je doma našla knjigo Duhovni nauki Avatarja, ki jo je pred leti dobila v dar. Pa ne samo to, povedala mi je, da sedaj se pa v resnici čuti celostna, da bo sledila svoji intuiciji, ter začela aktivno slikati, in predvsem, da si bo dovolila stopiti  izven okvirov, ki nas vse po vrsti omejujejo. Po vsem tem sva razumeli, zakaj je potegnila pred začetkom masaže simbol ‘mojstrstva’.

Šaman iz preteklosti

Ni bil prvi, je bil pa drugi moški na healing masaži. Moški so drugačni, malce bolj zadržani, malce bolj redkobesedni, vsaj na začetku.

Prišel je zaradi sindroma nemirnih rok, oziroma zaradi tresavice. Uradna medicina vzroka njegovim težavam ni našla, od takrat naprej se spogleduje z alternativo. Iz čistega laika na tem področju je sedaj precej odprt, »razgledan« v duhovnosti in nič več mu ni čudno. Prepušča se in dopušča možnostim, da se zgodijo v njegovo najvišje dobro. Preden sva začela z masažo, mi je povedal naslednje; prvi stres je doživel kot triletni fantič, ko je zaradi bolezni moral ostati v bolnišnici sam, staršem še takrat ni bilo dovoljeno bivati z otrokom v bolnici. Pove, da je bil precej jezen, žalosten in razočaran. Tresavica se je pojavila v obdobju pubertete. Močnejša je zjutraj, ko se zbudi ali po krajšem dremanju tudi čez dan. Zunanji dejavniki ne vplivajo na tresenje, kot na primer stresne situacije, razburjenje, psihične ali čustvene obremenitve. To je bilo pa tudi vse, kar je povedal.

Ko sem položila dlani na telo je nastopila popolna tema, kot da me je posrkala energija in me prestavila v neko drugo dimenzijo. Skozi dlani sem čutila ščemenje in vedela sem, da se je energijski cunami začel. Nadaljevala sem na stopalih in desna tetiva me je »poklicala«, razumela sem, da je ta del pomembne energije potreboval pomoč, da se osvobodi. In potem se je začelo.

Prihajale so besede; zdravilec, šaman, iniciacija, nesreča, smrt, množica … in prihajale so slike; mogočen zdravilec, ki opravlja obred na posvečenem kraju, veliko mladih fantov stoji v krogu, na sredini katerega se odvijajo iniciacije, v nekem trenutku nepazljivosti se obred zalomi (občutek vpliva temnih sil) in namesto posvetitve, ti mladi fantje izgubijo življenja. Konec. Tema. Tišina.

Masaža se je še vedno odvijala, čeprav se je zgodba zaključila. Naredila sem še poravnavo energij, in zanimivo,njegove  roke, oziroma dlani so ostajale mirne. Po solni terapiji sva nadaljevala najin pogovor. Povedal mi je, da mu je bilo prijetno, da je čutil energijo, jaz pa sem še potrebovala nekaj njegovih potrditev. »Torej tresenje se je začelo v puberteti, ne pri treh letih, po tvoji prvi travmatični izkušnji?« »Ne. Šele potem, ko sem bil star nekje petnajst let. V bistvu brez nekega razloga.«

»Si  odslužil vojaški rok«, sem spraševala naprej. »Nisem bil sposoben. Poklicali so me v nabor, vendar sem bil zavrnjen zaradi tresenja rok. In strah me je bilo, zelo strah me je bilo služenja vojaškega roka. Verjetno so mi roke še bolj »letele«.«

»Če bi lahko izbiral katerokoli destinacijo na tem planetu in da ti je zelo ljuba, katero bi izbral,« me je zanimalo. Praktično brez razmišljanja mi je rekel: »Amerika. Peru. V bistvu planiram v tem letu, da obiščem ta del. Čutim, da moram tja.«

»Jaaaaaa, seveda moraš tja. Normalno. Zdaj mi je vse jasno, zgodba se je zložila,« sem mu dejala in začela s pripovedovanjem. »V enem izmed preteklih življenje si bil zelo vpliven zdravilec, šaman, človek, ki je opravljal iniciacije. Na enem izmed obredov je prišlo do nesreče in namesto veselja posvetitve, ste pokopali mlade fante (ni naključje, da je danes njegova služba »urgentne« narave, kjer tečejo minute za življenje ali smrt). Tvoja duša tukaj kliče po iniciaciji, ti moraš narediti poravnavo in spravo za dogodek, ki se ti je zgodil v preteklosti. V tem življenju tukaj je bila tvoja prva iniciacija pri treh letih, ki si jo prestal brez večjih zapletov. Tvoja starša sta tvoja prva učitelja, ki sta ta del naloge odlično opravila. Druga tvoja prelomnica je obdobje odraščanja. Služenje vojaškega roka je v našem prostoru del obreda (vsaj bila je), je prelomnica v življenju moškega, ko se iz fanta prelevi v moža. V tistem obdobju so se tebi začele težave s tresavico. Praviš, da te je bilo nenormalno strah služenja vojske, ja seveda te je bilo, ker ti imaš v svojem telesu zapisan prastrah, da lahko umreš, da se lahko ponovno »nekaj zalomi« in ti ne boš prišel ven živ in zdrav. Tvoje telo je odreagiralo na način, da nisi bil sposoben ali upravičen do služenja. Ampak ti nujno potrebuješ iniciacijo. Zdaj verjetno veš, zakaj te kliče Peru. Zato. Tam se ti bodo zgodile poravnave in tam boš šel skozi postopke iniciacije. Da se zjutraj treseš bolj kot čez dan, je to posledica odhajanja tvoje duše med spanjem v drug svet, v druge dimenzije, ker išče to, kar ji je bilo nekoč odvzeto. V bistvu sedaj nisi celosten, že ves čas ti to manjka. S posvetitvijo bodo tvoje težave zagotovo izginile.«

Tako, na tem mestu bom tole zgodbo zaključila. Še ena v nizu, ki odpira drug vidik, drugačne vpoglede in razumevanja. Dostikrat je potrebno pogledati čez, preko, od daleč, širše, kajti samo tako lahko razberemo sporočila, ki jih ves čas nosimo v sebi.

Davorin, neskončno sem hvaležna za tvojo zgodbo. Hvala ti.