MeriSol

V začetku meseca februarja je prišla na HM ženska, ki se je izgubila v odnosih. Rdeča nit njenega pripovedovanja je bilo zapuščanje, predvsem s strani moških. Bila je v dveh resnih partnerskih vezah in v več ne-resnih, za katere je vedno mislila, da je končno srečala »ta pravega«, vendar do takrat neuspešno. Trenutno je že kakšni dve leti sama, čeprav si zelo želi kvalitetnega partnerskega odnosa. Pravega moškega pa od nikoder.

Prva njena partnerska veza se je končala tragično, saj je mož umrl v delovni nesreči v času njene nosečnosti. Odšel je brez slovesa, nepričakovano in vsekakor prehitro. Njena druga veza je vzniknila po približno štirih letih smrti moža, trajala je približno deset let, ki pa je bila vse prej kot zadovoljujoča. Precej alkohola, agresije, manipulacije in nazadnje razhod. Bilo je še nekaj moških, ki so vstopili v njeno življenje, vendar je nazadnje ostala sama, izčrpana in izigrana. Dogajalo se je tudi to, da je moški po nekaj mesecih preprosto odšel, kot bi poniknil ni za njim ostala nobena sled. Odhodi brez razloga, brez slovesa, za vedno. Monika je obtoževala sebe, v sebi iskala krivdo, napake in nezmožnost obdržati moškega. S tem si je seveda nalagala še dodatno breme in v vsako naslednjo vezo, v katero je vstopala, je bila prežeta s strahom in sumničavostjo.

Healing masaža naju je obe potegnila v temo. Ko sem polagala dlani po njenem telesu, so se mi pred očmi risale lovke, ki so bile pripete na njeno telo in so izginjale tja čez v temo ali neskončnost. Največ jih je bilo pripetih v predelu lopatic in ena velika se je vila iz trtice, oziroma iz spolnega predela telesa. Vodilo me je, da sem dlani kar nekaj časa podržala na srčni in spolni čakri. Čutila sem, kako se nabira napetost v Monikinem telesu in kmalu zatem je začela hlipati, na parketu pod njenim obrazom pa je nastala mokra sled. Po nekaj minutah sem odmaknila dlani z njenega telesa in pod njimi se je v rdeči barvi (kot bi z nohtom podrgnil po koži) izrisala črka B. Pod drugo dlanjo pa je nastalo pet belih krogcev različne velikosti. Ni bilo prvič, da so se mi pod dlanmi prikazali kakšni simboli ali napisi, je pa res, da je vsako takšno sporočilo bilo edinstveno. Zaprla sem oči in počakala na kakšen namig, na povezave, sliko, sporočilo, karkoli,… Tokrat jih ni bilo, vsaj na takšen način ne, kot so se mi običajno pokazali. Prišlo pa je vedenje. Vedela sem in za zaključek sva z Moniko potrebovali še samo pogovor in izmenjavo izkušenj.

»Kako je bilo tvojemu prvemu možu ime?« sem jo vprašala, ko je sedela nasproti mene.

»Branko«, je dejala in jaz sem dobila kurjo kožo po telesu.

»Si že kdaj slišala za energijsko prekinitev med dvema osebama?« sem spraševala naprej.

»Sem in to sem tudi večkrat naredila. Bila sem na meditacijah, kjer smo rezali eterične vezi in mislim, da mi je to kar pomagalo«, je zaključila.

»Zagotovo takšni obredi pomagajo, vendar v tvojem primeru stvar ni tako enostavna. Med healing masažo sem čutila močno vez, ki te z bivšim partnerjem še vedno povezuje. Ta je bila izredno močna, ker je izhajala tudi iz tvoje spolne čakre. Bilo je še nekaj ostalih, šibkejših vezi, ki ponazarjajo tvoje kasnejše povezave z moškimi. Vse so se vile v temo in izginjale v neskončnosti. Se mi je pa pod dlanmi izrisala črka B, kar pomeni, da je ta vez še vedno izredno močna, da je tvoj pokojni mož še vedno prisoten v tvojem energijskem polju, lahko bi rekla, da je skorajda »fizično« prisoten in zaradi tega tudi ne moreš najti drugega partnerja. Dejansko ti vsakega naslednjega kandidata odžene. Vem, da se sliši čudno, vendar mu pri tem tudi sama precej pomagaš. Delaš primerjave, pričakuješ to, kar ti je on dajal, sploh pa težko uživaš v seksu, saj se v tebe naseli občutek, kot da varaš svojega mrtvega moža. Če se motim, mi povej …« sem ji rekla.

»Ne, … vse je res. Nekje zadaj v glavi imam vedno kakšen spomin na Branka, ki se mi prikrade v trenutku, ko se mi zdi, da sem nanj že pozabila. Res je vedno prisoten …«. Po licih so ji polzele solze. »Kmalu bo obletnica njegove smrti. Bil je maj …«, je dejala. Tokrat se je pa pri meni sprožil AHA efekt.

»Torej so tisti svetli krogi, ki so se mi izrisali pod dlanjo povedali točno to. Maj …« sem dejala. »Moraš vedeti, da tvoj pokojni mož tega ne dela za nalašč. Njegov odhod v drugo dimenzijo je bil nepričakovan, iznenada, …toliko lepih besed ti je še želel povedati in toliko lepega narediti. Vendar na to kdaj odidemo, nimamo vpliva, to ve samo duša in zgodi se takrat, ko je pravi čas. Za nas ljudi pa vemo, da na smrt nikoli nismo pripravljeni in za nas nikoli ne pravi čas«.

V takšnih primerih, kadar je vez še vedno živa (čeprav na zunaj ne izgleda tako), je potrebno narediti poseben obred. Kdor je bral mojo knjigo Oblečena v kente, je lahko prebral tudi o tem, kako zelo je pomembno narediti energijsko ločitev med umrlim in še živečim partnerjem. V naši kulturi ta obred ni poznan, največ kar naredimo je rezanje eteričnih vezi. Vendar obredna dejanja imajo posebno moč. V Afriki se v teh primerih na dan pokopa umrlega naredi še ločitveni postopek med zakoncema. Naredijo obred. Obrede delajo tudi kasneje, če se duša umrlega še vedno vrača in če živeči nikakor ne more zaživeti normalnega življenja. Obred naredijo tudi, kadar se zakonca razideta in ko je drugi še vedno prisesan na partnerjevo energijo in na takšen način ne »dovoli« prihod novega partnerja v vezo ali pa ga odganjajo. Tipičen primer za to so odnosi, kjer nekdo čez noč, brez razloga in brez slovesa odide. Ali pa ne pride na zmenek, ki je bil že nekaj časa skrbno načrtovan. Ali pa po čudovitem zmenku ali dveh, ne dvigne več telefona, … mnogo je tega. V teh primerih je v ozadju zagotovo energija »bivših«.

Monika se je odločila, da bo naredila obred ločitve energij po posebnem postopku, ki sem ji ga predala.

Včeraj je bila nedelja, še vedno v času karantene in zvečer me je Monika poklicala in povedala, da je mesec dni po tem, ko je ločila energiji, srečala sovaščana (nikoli prej se nista »videla«), in že nekajkrat sta šla v bližnje hribe.

Draga Monika, želim ti vso srečo, saj si jo zaslužiš. Srečno obema.

Vesela sem, kadar se odloči za HM mlad človek, ki še nima za sabo lastnih družinskih izkušenj, dolgotrajne partnerske veze, nezadovoljujoče službe in ki je na pragu preskoka v »odgovorno in resno« življenje. Tako se je pri meni zglasila mlada punca, študentka molekularne biologije in njeno pripoved bi lahko strnila v; nizka samopodoba, nesprejetost, samodestruktivna nihanja, motnje hranjenja, depresija, …

Ležala je pred menoj na mizi, tempelj trpeče duše, oblečena v tatuje po telesu, v vsej mladostni lepoti, brezhibnosti telesa, pa vendar je njena predstava o njem bila povsem izmaličena. Polagala sem roke, dekle je jokalo. Čutila sem polarnost v telesu, velika nihanja, na trenutke se je odražalo kot boj dveh oseb. Vse se je še samo stopnjevalo, zato sem zaprla oči in se prepustila vodenju in prejemanju sporočil. Dvojčica, dušna in telesna, je bilo prvo sporočilo. Zakaj jaz, je bilo drugo sporočilo. Odprla sem oči in v trenutku se mi je pogled ustavil na notranji strani desne roke, kjer sem najprej uzrla tatu v obliki nepovezanih črt, ki so prečile ena čez drugo. Spremenim svoj položaj in takrat se mi izriše v tatuju podoba dveh obrazov, ki se prepletata med seboj…. Ja seveda, jasno kot beli dan. Zgodba je dobila smisel, kot je tudi dobilo smisel doživljanje življenja mlade punce skozi njeno prizmo. Z lahkoto sem povezala besede, slike, dejstva in moje občutke.

»Kaj je tvoja strast v življenju?« sem jo vprašala potem, ko sva končali z masažo in soljenjem.

»Ne vem. Nimam glih nekih strasti,« je bil njen odgovor.

»Kaj bi pa rada počela v življenju?«
»Raziskovala, se poglabljala v genetiko, iskala rešitve za ozdravljenja in pomoč,« je brez težav takoj povedala.

»Kaj pa pomeni ta tvoj tatu na roki?« Želela sem slišati njen odgovor in s tem svojo potrditev.

»To imam … dva obraza, ki se prepletata,« je dejala.

»Če si pripravljena, ti povem tvojo zgodbo,« sem ji dejala in začela s pripovedovanjem.

»Tvoje telo ima v sebi boleč spomin iz prenatalnega obdobja. V času nosečnosti tvoje mame sta se v njej utelesili dve duši, ti in tvoja sestra dvojčica. Skupaj sta bivali manj kot tri mesece in zaradi nepopolnega telesnega razvoja se je dvojčica odločila, da odide in se ne utelesi. Vez med vama je ostala, ne glede na to, da se nista skupaj rodili. V tebe se je naselil močan občutek nemoči in zaradi tega si se tudi odločila, da svojo poklicno pot nameniš raziskovanju in odkrivanju genskih napak. Poleg tega se je pri tebi globoko zapisal občutek krivde (zakaj sem preživela jaz, ona pa ne), zato zapadaš v samodestruktivne faze. Občutek imaš, da nisi popolna, to si poistovetila s svojim izgledom in doživljanjem sebe skozi svoje telo, v resnici pa gre za povezavo, ki je bila pretrgana, vendar občutek, da ti nekaj manjka, da takšna kot si, nisi ok, je pa ostal. Da imaš na roki tatu, ki ponazarja dva obraza, ki se prepletata, pa seveda ni naključje, saj si na povsem podzavestni ravni v svoje življenje priklicala svojo sestro dvojčico, na katero te veže energijski spomin, oziroma vez.«

Zgodba je sklenila krog. Dekle je razumelo in bilo ji je jasno, čeprav je bilo je šokantno in neverjetno. Da se bo energijsko rešila povezave, sem ji predlagala obred, s katerim bo osvobodila dušno dvojčico in verjamem, da se ji bo življenje obrnilo v srečnejše vode.

Healing masaže odkrivajo marsikaj, kar spi v naših telesih. Včasih imamo sliko pred očmi, kot recimo ta primer s tatujem, ki sem ga opisala, vendar kot sem že v enem izmed prejšnjih razlag napisala, dostikrat se ne zavedamo, zakaj si nekaj narišemo na telo. Podzavest deluje v bistveno večjem obsegu kot zavest, vendar se premalo ukvarjamo z njo.

Hvala tebi, lepo mlado dekle, za to izkušnjo.

Sprva sem mislila, da te zgodbe ne bom napisala. Gre za precej travmatično izkušnjo, ki je zaznamovala Njeno širšo družino, kot tudi okolico.

Pri meni se je zglasila mlajša ženska, poročena, pri kateri je bil močno izražen občutek nevrednosti, gnusa do same sebe, brezupa, s samomorilskimi težnjami, opisala se je kot nepoboljšljivo lažnivko, skratka, toliko žalosti in »teže« do tistega dne še nisem doživela pri nobeni dotedanji stranki.

Postopek je potekal kot običajno, pogovor, masaža, razstrupljanje v solni sobi in zaključni pogovor, oziroma razčlenitev dejstev in doživetega. Med masažo je Lučka (njeno izmišljeno ime) ves čas jokala. Telo je bilo prazno, duša pa je neverjetno trpela. Nobenega telesnega odzivanja, kot da v njem ni več ne moči, ne energije za življenje. Ni bilo slik, ni bilo zgodbe iz preteklih življenj, ni bilo videnj, razen enega samega sporočila; nisem vredna, da diham.

Težka bo, sem si mislila. Po drugi strani sem vedela, da je dogodek v Lučki sami, da ga je tako zelo potisnila v podzavest, da se ga v tem trenutku niti ne spomni. Kot da tega spomina, dogodka, travme nikoli ni  bilo.

Sedela je nasproti mene in se opravičevala za solze med masažo in za ne-čutenje. Postopoma sem začela z vprašanji mehčati njeno obrambno držo in polniti tiste praznine, ki so bile samo navidezne, dokler se niso začeli procesi pri Lučki samodejno sprožati.

»Zaradi mene sta se starša ločila,« je dejala.

»Koliko si bila takrat stara?« sem jo vprašala.

»Šest let. Toliko, kot je sedaj stara moja hči.«

Tole mi je bil pomemben podatek, saj se po navadi aktivirajo podzavestni sprožilci takrat, ko pridejo naši otroci v tisto starostno obdobje, kot smo bili mi v času travme. To sem ji tudi povedala. Nadalje sem jo poprosila, naj od daleč pogleda na sebe, kot na šest letno deklico. Brez obsojanja, brez krivde, zgolj kot bi gledala film na velikem platnu. Meni je bilo pomembno, da je Lučka čim dlje držala fokus na to »kritično« obdobje njenega otroštva. S podvprašanji sem prodirala vedno bližje in globje, čutila sem, da se bo vsak čas predrla lupina, ki je tako skrbno varovala to veliko bolečino. Trajalo je kar nekaj časa in zgodilo se je.

Neustavljiv krčevit jok, zvijanje telesa, davljenje (kot bi jo sililo na bruhanje), v glavnem izredno, izredno intenzivna reakcija.

»Zlagala sem se! Nič ni bilo res! Vse je bilo zaradi mene, ….nisem vredna, da živim….ne! Ne morem več naprej. Gnusim se sama sebi ….« in še in še je vrelo iz nje. Pustila sem ji, da je prvi naval bolečine, jeze in obupa preplavil njeno telo in da se je napetost sprostila. Solze so tekle v potokih. Ko se je umirila, sva sedeli v tišini kar nekaj časa, vsaka beseda bi bila odveč.

»Ko boš pripravljena, lahko nadaljujeva. Lahko poveš. Ali pa ne … odločitev je tvoja,« sem ji dejala čez čas.

Lučka je spregovorila. »Oče je alkoholik in vse mogoče je počel z mamo, najraje jo je pretepal. Videla sem stvari, ki jih ne bi smela. Zelo sem se bala zanjo in nisem vedela, kako naj ji pomagam. Očeta sem sovražila iz dna duše. Najraje bi ga videla mrtvega.

Sploh ne vem, kako mi je prišla v glavo misel, da je z menoj počel stvari, ki jih delajo odrasli. Ne vem. Mogoče sem videla, da je to delal mami. Izmislila sem si. Vse sem si izmislila!!! To ni bilo res! Ni se me dotikal! Sploh ne vem, če me je opazil, da sem v družini. Boli. Joj, kako vse to boli!«

Pri Lučki je šlo za delno »amnezijo« na dogodek iz preteklosti. Vedela je, da se je zaradi nje nekaj zgodilo in da tisto kar je naredila, je bilo hudo narobe. Skozi kakšno obravnavo je šla pri takratnem lažnem razkritju, ne vem. O tem nisva govorili. Dejstvo je, da se je pri njej ustvarilo bolečinsko jedro, ki se je ovilo v kokon in počivalo tam vse dotlej, ko jo je njena hči spomnila na »nekaj« neprijetnega, ki se je zgodilo v enakem starostnem obdobju. Lučka je do podrobnosti razvila selektivni um, ki ji je zelo natančno pošiljal tista sporočila, ki so bila zanjo sprejemljiva. Če niso bila, je hitro naredila obvoznico in si jih je z lažmi in pretvezami priredila.

Njena hči je pa je bila tam. Vsak dan, znova in znova in Lučka se ni imela kam umakniti. Ob hčerki se ji je zbujala pozaba, ki jo je potlačila in nazadnje ni bila več sposobna obvladovati svojega življenja. Iz dneva v dan je postajalo bolj naporno, življenje prepleteno z lažmi, brez občutkov, čutenj, prisoten strah, prisotno »razkritje« in tako naprej. Z Lučko sva se dobili še nekajkrat. Zelo lepo je napredovala, počasi, vendar vztrajno. Še vedno delava na tem.

Boleča je bila ta izkušnja in hkrati še eno spoznanje več, da slej ko prej pride dan, ko se bomo soočili sami s sabo.