Strah, moje drugo ime

Sprva sem mislila, da te zgodbe ne bom napisala. Gre za precej travmatično izkušnjo, ki je zaznamovala Njeno širšo družino, kot tudi okolico.

Pri meni se je zglasila mlajša ženska, poročena, pri kateri je bil močno izražen občutek nevrednosti, gnusa do same sebe, brezupa, s samomorilskimi težnjami, opisala se je kot nepoboljšljivo lažnivko, skratka, toliko žalosti in »teže« do tistega dne še nisem doživela pri nobeni dotedanji stranki.

Postopek je potekal kot običajno, pogovor, masaža, razstrupljanje v solni sobi in zaključni pogovor, oziroma razčlenitev dejstev in doživetega. Med masažo je Lučka (njeno izmišljeno ime) ves čas jokala. Telo je bilo prazno, duša pa je neverjetno trpela. Nobenega telesnega odzivanja, kot da v njem ni več ne moči, ne energije za življenje. Ni bilo slik, ni bilo zgodbe iz preteklih življenj, ni bilo videnj, razen enega samega sporočila; nisem vredna, da diham.

Težka bo, sem si mislila. Po drugi strani sem vedela, da je dogodek v Lučki sami, da ga je tako zelo potisnila v podzavest, da se ga v tem trenutku niti ne spomni. Kot da tega spomina, dogodka, travme nikoli ni  bilo.

Sedela je nasproti mene in se opravičevala za solze med masažo in za ne-čutenje. Postopoma sem začela z vprašanji mehčati njeno obrambno držo in polniti tiste praznine, ki so bile samo navidezne, dokler se niso začeli procesi pri Lučki samodejno sprožati.

»Zaradi mene sta se starša ločila,« je dejala.

»Koliko si bila takrat stara?« sem jo vprašala.

»Šest let. Toliko, kot je sedaj stara moja hči.«

Tole mi je bil pomemben podatek, saj se po navadi aktivirajo podzavestni sprožilci takrat, ko pridejo naši otroci v tisto starostno obdobje, kot smo bili mi v času travme. To sem ji tudi povedala. Nadalje sem jo poprosila, naj od daleč pogleda na sebe, kot na šest letno deklico. Brez obsojanja, brez krivde, zgolj kot bi gledala film na velikem platnu. Meni je bilo pomembno, da je Lučka čim dlje držala fokus na to »kritično« obdobje njenega otroštva. S podvprašanji sem prodirala vedno bližje in globje, čutila sem, da se bo vsak čas predrla lupina, ki je tako skrbno varovala to veliko bolečino. Trajalo je kar nekaj časa in zgodilo se je.

Neustavljiv krčevit jok, zvijanje telesa, davljenje (kot bi jo sililo na bruhanje), v glavnem izredno, izredno intenzivna reakcija.

»Zlagala sem se! Nič ni bilo res! Vse je bilo zaradi mene, ….nisem vredna, da živim….ne! Ne morem več naprej. Gnusim se sama sebi ….« in še in še je vrelo iz nje. Pustila sem ji, da je prvi naval bolečine, jeze in obupa preplavil njeno telo in da se je napetost sprostila. Solze so tekle v potokih. Ko se je umirila, sva sedeli v tišini kar nekaj časa, vsaka beseda bi bila odveč.

»Ko boš pripravljena, lahko nadaljujeva. Lahko poveš. Ali pa ne … odločitev je tvoja,« sem ji dejala čez čas.

Lučka je spregovorila. »Oče je alkoholik in vse mogoče je počel z mamo, najraje jo je pretepal. Videla sem stvari, ki jih ne bi smela. Zelo sem se bala zanjo in nisem vedela, kako naj ji pomagam. Očeta sem sovražila iz dna duše. Najraje bi ga videla mrtvega.

Sploh ne vem, kako mi je prišla v glavo misel, da je z menoj počel stvari, ki jih delajo odrasli. Ne vem. Mogoče sem videla, da je to delal mami. Izmislila sem si. Vse sem si izmislila!!! To ni bilo res! Ni se me dotikal! Sploh ne vem, če me je opazil, da sem v družini. Boli. Joj, kako vse to boli!«

Pri Lučki je šlo za delno »amnezijo« na dogodek iz preteklosti. Vedela je, da se je zaradi nje nekaj zgodilo in da tisto kar je naredila, je bilo hudo narobe. Skozi kakšno obravnavo je šla pri takratnem lažnem razkritju, ne vem. O tem nisva govorili. Dejstvo je, da se je pri njej ustvarilo bolečinsko jedro, ki se je ovilo v kokon in počivalo tam vse dotlej, ko jo je njena hči spomnila na »nekaj« neprijetnega, ki se je zgodilo v enakem starostnem obdobju. Lučka je do podrobnosti razvila selektivni um, ki ji je zelo natančno pošiljal tista sporočila, ki so bila zanjo sprejemljiva. Če niso bila, je hitro naredila obvoznico in si jih je z lažmi in pretvezami priredila.

Njena hči je pa je bila tam. Vsak dan, znova in znova in Lučka se ni imela kam umakniti. Ob hčerki se ji je zbujala pozaba, ki jo je potlačila in nazadnje ni bila več sposobna obvladovati svojega življenja. Iz dneva v dan je postajalo bolj naporno, življenje prepleteno z lažmi, brez občutkov, čutenj, prisoten strah, prisotno »razkritje« in tako naprej. Z Lučko sva se dobili še nekajkrat. Zelo lepo je napredovala, počasi, vendar vztrajno. Še vedno delava na tem.

Boleča je bila ta izkušnja in hkrati še eno spoznanje več, da slej ko prej pride dan, ko se bomo soočili sami s sabo.

Kako nastane tvoja zgodba?

Zanimivo vprašanje s katerim se vse pogosteje srečujem. Kako nastane, se oblikuje zgodba na healing masaži (HM)? Gre za v naprej pripravljeno pripoved, morda za bujno domišljijo, dostopanje do podzavesti ali razbiranje sporočil iz etra in telesa?

V tem prispevku bom poskušala odgovoriti na vprašanja, in upam, da zadostim tistim, ki se čudijo kot tistim, ki sprejemajo.

Energija je vse okoli nas, to je dejstvo. Tiste energije, ki so dovolj zgoščene predstavljajo materialni svet, druge, ki so nevidne in jih lahko zaznavamo z našimi čutili so tukaj »nekje vmes«, potem pa so še tiste, ki jih z našimi čuti in v naših dimenzijah ne zaznavamo, pa nekako verjamemo, vemo,  da obstajajo. Te tretje razlage skeptiki ne verjamejo, ker za njih se svet konča v otipljivem, dokazljivem in materialnem. Kar pa ni nič narobe.

Prav tako se pridružujem tistim, ki pravijo, da si človek prav nič novega ne more izmisliti. Vse je že, od nekdaj in za vekomaj. Vsaka misel, ki se nam porodi, v resnici ni naša misel, pač pa smo se ujeli na tiste frekvence v Univerzumu, kjer je vse to spravljeno. Kot, če bi na primer želela izvedeti kakšno je stanje na slovenskih cestah, bi poiskala radijsko postajo s prometnimi informacijami, ali bi se preko telefona priklopila na prometno aplikacijo. V teh poročilih bi izvedela marsikaj. Od tega, kje so zastoji na cesti, kje je zapora, kontrole, obvozi in tako dalje. V bistvu vse te situacije že obstajajo, ne glede na to, ali bom poiskala tisto radijsko frekvenco, ali ne. Zelo podobno, če na kar isto, je z razbiranjem sporočil iz energijskega polja in telesa vsake stranke, ki pride na healing masažo.

Vsak človek ima svojo zgodbo, brez izjeme. Pa ne samo eno, več jih je. Vse te zgodbe so spravljene v energiji  človeka, ki jih nosimo kot obleke z raznoraznimi dodatki. Da lahko dostopam do teh zgodb, je dovolj samo to, da se povežem z energijo, se naravnam na njeno frekvenco in začnem »poslušati in gledati«. Sliši se zelo enostavno, kajne?

Pred dobrimi desetimi leti sem se prvič srečala s theta healing tehniko in v času izobraževanja smo veliko delali na praktičnih primerih. Od tega, da smo se učili dostopati do različnih nivojev zavesti, vpogledov v telo posameznika, dela s Kreatorjem in zdravljenjem. Nekaj časa sem to potem tudi prakticirala in nazadnje povsem opustila. Ves čas sem imela občutek, da mi še »nekaj« manjka. Tisto »nekaj« sem dobila pred tremi leti, ko sem nihala med življenjem in smrtjo v obdobju prebolevanja malarije. Takrat, ko sem »odhajala«, sem se pospešeno učila, tega se zavedam danes. Takrat mi to še ni bilo jasno. Dejansko sem šla skozi iniciacijo, ki me je postavila na mesto, da lahko danes dostopam do zapisov, ki jih nosi vsak človek in tako pomagam pri razumevanje Življenja. (O tem bo govorila moja druga knjiga).

Torej, ko položim dlani na telo, steče energijska povezava med mano in stranko. Takrat lahko dostopam do njenega biopolja. Včasih imam pri tem občutek, kot da me je odneslo v Vesolje, občutek težnosti izgine, ustavi se čas, prostora ni. Zavlada brezčasje in neskončnost. V tistem trenutku se zvrstijo slike, podobe in življenja, ki so se že živela, kot tudi življenja, ki se še bodo. Energije so postavljene linearno in lahko zaznavam tudi vzporedna življenja. Včasih gre za preplet več življenj, saj se izpostavijo tisti vidiki, ki so ključni.

In potem je tukaj še telo. Začelo se je tako, da sem pri klasičnih masažah povsem nehote začela dobivati razna ‘sporočila’, ki sem jih najpogosteje zanemarila. Potem so mi stranke začele same pripovedovati o njihovih občutkih pri masaži (šlo je bolj za to, da so opisovale, kje so čutile vznemirjenje, vročino, ščemenje, trzanje ali jo opisovale zgolj kot globoko sprostitev). Ker je dejstvo, da mi nismo samo naše telo, ampak smo bistveno več, sem začela povezovati odzivanja telesa z informacijami, ki so se mi odvijale na višjem nivoju. Opazovala sem položaj lepotnih pik, kako so razporejene po telesu, materina znamenja so zelo bogat vir informacij, poleg tega se mi marsikdaj pod dlanmi izriše kakšen simbol, ki ima prav posebno zgodbo. Trzanje mišic, hladno-topli predeli telesa, teža, ki jo občutim,zategnjenosti in ohlapnosti, položaj rok in nog, dihanje, barva kože, …. vse to so koščki mozaika, ki nazadnje tvorijo celoto. In da ne pozabim omeniti tatujev, brazgotin, izrastkov  in poškodb, ki so vidne na zunaj, kajti to je dejansko zgodba, ki je na podzavestni ravni napisana na telesu. Spomnim se ženske, ki je imela med lopaticami tetovirano bodalo; nož ali meč. Komentar ob tem najbrž ni potreben.

Nazadnje se zgodba zloži v celoto. Nekatere so neverjetne, nekatere na meji sprejemljivega in nikoli nista dve enaki. Pri vsem tem je potrebno upoštevati vse dejavnike, zato mi je dragocen pogovor, ki ga opravim s stranko pred vsako masažo. Tukaj ne gre za ugibanje, kaj je in kaj ni. Vse je že. In kot tudi rada opomnim stranke pred masažo, so mi pogovori dragoceni zaradi tega, ker se misli in občutki ob govorjeni besedi materializirajo. Zaradi njih (ne zaradi mene), da se slišijo. Morajo se slišati, potem tudi lažje sprejmejo svojo zgodbo, saj na takšen način ne samo, da sodelujejo, pač pa tudi dovolijo sebi, da se začne proces celjenja.

Morda se bo komu izmed vas porajalo vprašanje, kje je odgovor na vprašanja o v naprej pripravljeni zgodbi ali o bujni domišljiji? Jih ni, ker jaz jih ne rabim.

Za zaključek lahko samo rečem, da so vse zgodbe že napisane in prav vsak izmed nas jo ali jih ima.

Nevidna lepotica

»Želim si ljubezni. Partnerja oz. iskrenega odnosa«, so bile besede lepotice, ki je sedela nasproti mene v prostoru, kjer sprejemam stranke. Povedala mi je nekaj osnovnih dejstev iz svojega življenja; odraščala v povprečni slovenski družini, dokaj religiozni, dve resni vezi (sedaj je samska), en otrok, v karieri napreduje, … o sebi pa to, da je imela nekaj zdravstvenih težav v otroštvu (zobje in poškodba noge), da si ni všeč in da ve, da ji v določenih momentih zmanjka samozavesti.

Sledila je HM. Kot vedno sem se tudi tokrat prepustila ‘vodenju’. Dlani so me peljale po telesu, na eni nogi sem se zadržala več časa, za kar sem kasneje izvedela, da je bila to poškodovana noga in ne samo to, nogo ima celo krajšo;  na zunaj se ne vidi. Kasneje na hrbtu sem opazila, da ima na sredini križnega predela znamenje, ki je modre barve, modrico, veliko kot odtis palca. Položila sem dlan nanj in čakala, če mi bo modrica »povedala« kakšno informacijo. Prvo, kar sem občutila je bilo silno vznemirjenje, ki se je polastilo mojega telesa. Za tem so prihajali občutki nemoči, samote, pozabljenosti, zavrženosti ,… Kmalu so se začele pojavljati slike. Ob tem sem položila eno dlan na srčno čakro in občutki v meni so se še okrepili, hkrati  pa se je pričelo mišično trzanje med lopaticami, njenimi.

Zgodba, ki se je odvila, ni bila lepa, še najmanj prijetna. Priznam, da mi je včasih težko pri kateri stranki, ko ji povem, kaj se je dogajalo v katerem izmed njenih preteklih življenj. Po drugi strani pa tudi vem, da je to ena izmed poti, ki lahko stranko popelje iz brezna ali kroga, v katerega se je ujela.

Bella (tako jo bom poimenovala), je po masaži tudi zaspala, saj je telo potrebovalo počitek. Po »soljenju« je nastopil trenutek soočanja z njeno preteklostjo.

»Pisalo se je prvo ali drugo stoletje, bila si ženska, lepotica. Bogata različnih znanj in veščin si tisti čas predstavljala nevarnost okolici in družbi. Patriarhalna družba te je izločila, zavrgla. Okusila si vse mogoče grozote. Pohabljenost, iznakaženost, zavrženost, posilstva, detomor, … Bila si brezdomka, odvisna od milosti drugih ljudi, bila si tarča posmehovanja in prezira. Niti najmanj ti ni bilo lahko. Izgubila si vero vase, doživljala si se kot »napako« družbe in življenje tudi končala na takšen način.«

Ves ta čas me je Bella neprizadeto poslušala. Prav čutila sem njen oklep in ščit, s katerima se je branila pred mojimi besedami. Vprašala sem jo:« Povej mi, kako se danes doživljaš?«

»Nevredno, nesamozavestno«, mi je odgovorila. Postavila sem ji še nekaj vprašanj.

»Ne sprašuj me več. Nočem, da me gledaš. Ne glej me!« je bil njen odziv. Vedela sem, da se ji budijo potlačeni občutki in da jih ni bila pripravljena sprejeti. Kljub temu sva čez nekaj trenutkov nadaljevali s postavljanjem zgodbe v ta čas. Končna slika je bila takšna;

v otroštvu kompliciran zlom noge, katerega posledica je krajša noga (pohabljenost), velike težave z zobmi in s tem tudi povezane bolečine, krvaveče dlesni in neudobni vsadki (iznakaženost, ne glejte me).  Prav tako je imela in še vedno ima težave s kožo, predvsem po obrazu (ne glejte me). V odraščajočem obdobju je bila žrtev spolne zlorabe (posilstva v preteklosti). Za seboj ima tudi splav, za katerega se je odločila (v preteklosti detomor). Ob razhodu s partnerjem je ostala praktično brez vsega in danes živi v najemniškem stanovanju. Zelo si želi priti »na svoje« (brezdomka v preteklem življenju). Prav tako ima še prisoten vzorec »sama ne bom preživela« (odvisnost od drugih v preteklosti).

Tole je seveda samo nekaj iztočnic in vzporednic iz obeh življenj. Dogajalo se je še dosti več. Je pa dejstvo, da dokler jo bodo prežemali občutki o tem, da ni vredna, da ni lepa in da ni dovolj, jo bo tako sprejemala tudi okolica. S programom »ne glejte me« sporoča vsem potencialnim moškim točno to in tako ostaja nevidna za morebitne kandidate.

Življenje je preplet različnih zgodb, v katerih odigramo točno to, kar smo si izbrali. Sopotniki so kot statisti v filmih, da nam pomagajo izživeti dogodke, trenutke in situacije, saj brez njih ne moremo napredovati in se osmisliti. In na koncu ima vsak zakaj svoj zato.