Author: Nataša

Lepotica iz povsem drugega konca Slovenije je stopila skozi vrata salona – prišla je na healing masažo. Zanimala jo je njena zgodba, gnala jo je radovednost, kako to sploh izgleda (takšne stranke so mi še posebej izziv, kot tudi tiste, ki mi povedo, da so že vse predelale ali pa, da se pri njih ničesar ne more zgoditi).

V bistvu je Jasna imela željo, da razišče, kaj je tisto ‘njeno’ zaradi česar je prišla na ta planet. Kje se iskati in kje nadaljevati. »Pa če bi lahko pogledala, zakaj imam tole vdrtino na stegnu. Že celo življenje me spremlja«.

Healing masaža začne lepo teči, energije so bile podporne, ljubeče, položim dlani na srčno čakro in kaj kmalu iz nje butne žalost. Tako močan občutek žalosti, da sem po celem telesu dobila kurjo kožo.

»Jasna, jaz vidim in čutim eno samo žalost,« ji rečem. »Žalost, ena velika žalost…« sem govorila in to tudi večkrat ponovila. Poprosila sem Jasno, če lahko gre v to žalost in naj mi pove, kaj tam vidi.

»Sama tema in velika teža. Imam občutek, da me pritiska k tlom«.

Držala sem ji prostor, da je lahko varno občutila to žalost in potem sem ji rekla: » Verjamem, da boš ti to zmogla. Zdaj si v žalosti, čutiš jo, je del tebe. Vprašaj žalost, zakaj jo potrebuješ, zakaj jo neguješ. Povej mi prvo besedo, ki ti pade na misel.«

»Za hrano,« je bil kratek odgovor. V tistem trenutku mi neka nevidna sila premakne dlani na križni predel, na drugo čakro. Bilo je, kot da bi me posrkalo v maternico. »Maternica joče…v njej je ogromno žalosti,« sem začela razlagati svoje občutke. »Zdaj si predstavljaj, da si v svoji maternici, ki je maternica vseh maternic, vseh žensk in tega in preteklih življenj«.

Jasno so oblile solze in začele so ji mrtveti roke in noge. To je bil znak, da so se prebujale speče energije in rahljale blokade programov in prepričanj, ki jih je nosilo njeno telo. Eden za drugim so prihajal na površje in ko sem jih naštevala, sem rekla Jasni, naj jih ponavlja za menoj; nihče me nima rad, vsem sem odveč, bolje bi bilo, če me ne bi bilo, nesposobna sem, kriva sem, nihče me ne spoštuje, dobra sem samo za uporabo, … Prepričanja, ki so prihajala so bolela in Jasna se je čistila s solzami, ki so neprestano tekle. »Vse to, kar sva zdajle naštevali, v večini sploh ni tvoje. To so bila sporočila tvojih prednic. Še eno zanimivo informacijo sem prejela v vezi s tvojim rojstvom,« rečem in povem, da je kot duša precej časa oklevala, ali se sploh naj utelesi v to telo. »Enostavno se nisi hotela roditi,« ji rečem in Jasna je samo nemo prikimala. Kasneje mi je povedala, da je kot deklica se poigravala z mislijo, da bi kar odšla, da je odveč, saj je nihče ne vidi, niti ne sliši.

»Vendar je tvoja naloga preveč pomembna in ob podpori svoje dušne skupine si prišla v to telo, da jo zaključiš,« ji povem. »To je bil klic tvojih prednic, ki te podpirajo pri razreševanju tragičnih zgodb, ki se prenašajo po rodovni liniji.«

V njeni družini so samomori način izstopa iz tega življenja. Zanimivo je še to, da se suicidalna nagnjenja ne prenašajo zgolj kot program po dnk, ampak da gre za zelo zakoreninjen program, ki je bil sprejet na dušnem nivoju, saj so v njeno razširjeno družino prihajali ljudje, ki so kasneje prav tako končali življenje s samomorom. Pri takšnih zadevah je zelo jasno, da ne gre za naključje, pač pa za program, ki je na avtopilotu in se avtomatsko izvaja.

»Ena ženska prednica bi ti rada predala sporočilo,« ji povem, ko sem prejela informacijo. »Mi lahko poveš, koga vidiš,« ji rečem in Jasna mi odgovori, da čuti energijo svoje babice. To je bila ljubeča energija, energija njene druge mame. Predala ji je sporočilo ‘jaz sem’. Bila sem zadovoljna in vesela, da je Jasna dobila tako močno sporočilo svojih ali svoje prednice. Jaz sem! Seveda; jaz sem moč, jaz sem pogum, jaz sem spoštovanje, jaz sem ljubezen, jaz sem, kar sem, jaz sem mir ….in tako dalje sva nalagali prepričanja v njeno energijo.

Healing masažo sva zaključili z odpuščanjem po ženski in moški strani, naložili še nekaj njenih osebnih programov in čisto na koncu se je še razkrila zgodba njene vdrtine na stegnu, ki pa tokrat ni prišla v ospredje…poškodba iz preteklega življenja s steni njenega partnerja. To pa bova morda raziskovali prihodnjič.

Za zaključek te zgodbe bi lahko rekla še to, da kadar se soočimo s starimi zgodbami, ki lahko segajo tudi v pretekla življenja in ko se odločimo, da bomo spremenili programe, tega ne naredimo samo zase. Veliko in dobro delo v tem primeru naredimo tudi za svoje otroke.

Telesna reakcija med healing masažo je zelo pogost pojav, vedno pogosteje pa se dogaja, da so te tako zelo očitne, vidne na zunaj in da odidejo tako, kot so prišle.

Lela se je oglasila pri meni ker je želela ublažiti občutek krivde po splavu in ker išče tisti košček svojega življenja, ki bi jo znal postaviti na pravo mesto. Po uvodnem pogovoru, kjer sta izstopala samostojnost, suverenost in razum, ter hkrati velika želja ali potreba po varnosti, sprejetosti in ljubljenosti, sva začeli z masažo.

Vedela sem, da morava poiskati pot do srca, ki se je zaprlo že v otroštvu in ki se je kasneje obdalo še z nekaj plastmi zaščite zgolj iz potrebe, da ne bi bolelo, bilo ponovno ranjeno in prizadeto.

Držala sem dlani na njenem hrbtu  in jo prosila, če se lahko spusti po zlati nitki iz glave v srce. To ji je uspelo. Na vprašanje, kaj tam vidi, je dejala, da nič. Tema. »Povsod okoli mene je tema.«

»Prav. Bova naredili še en krog odpiranja,« rečem in začnem z risanjem spirale med lopaticama. V tistem trenutku so se mi začele pojavljati slike majhne deklice, ki je bila popolnoma sama, tam nekje, pozabljena od vseh, razcapana in nemočna. Sirota. Sirota iz preteklega življenja. Leli sem vse to pripovedovala med terapijo in v njenem telesu so se začeli energijski premiki. Solze, zapiranje grlene čakre, napetost v mišicah. »Raje umrem, kot da prosim,« sem ponovila besede, ki so mi odzvanjale v ušesih ali pa sem jih ujela iz etra.

»Še nikoli v življenju nisem nikogar prosila za pomoč,« je dejala skozi solze. »Vedno vse naredim sama, pa naj mi je še tako hudo.«

»Vse zmorem sama. Ni varno prositi. Če bom prosila bodo mislili, da sem nesposobna. Zasmehovali me bodo. Zavrgli me bodo. Norčevali se bodo iz mene. Raje umrem, kot da prosim,« sem nizala stavek za stavkom, ki so prihajali iz obdobja življenja sirote. Ponovno sem povabila energije, da so celile ranjeno srce in obenem povabila Lelo na srečanje s siroto v njenem srcu. Tokrat jo je začutila.

»Povabi jo v svojo bližino. Povej ji, da je varna, da je ljubljena,  … ».

»Čutim jo, da je tukaj. Ampak se mi izmika…« je dejala Lela.

»Nič zato, daj ji dovolj časa, nikamor se me mudi,« rečem in ji hkrati povem, da bom začela z energijsko obravnavo druge, spolne čakre, kjer so bile ujete energije nerojenih otrok in da bo med tem kljub temu še vedno tekel proces celjenja srca. Po nekaj sekundah, ko sem odmaknila dlani s sredine hrbta in jih položila na predel ledvic, se je zgodilo nekaj neverjetnega. Od vratu in do sredine hrbta so se začeli pojavljati rdeči fleki, kot bi jo napadla koprivnica. Gledam rdečino na njenem telesu, jo povprašam, če čuti kakšno spremembo in ji seveda povem, kaj se dogaja. »Samo toploto in mravljinčenje,« mi odvrne. Povem, da bom fotografirala njen hrbet, ker ji bilo to tudi zame nekaj novega. Fotografiram. To je bil še en dokaz več, da so energije delale svoje in reakcija se je pokazala na fizičnem nivoju. Nora izkušnja. Položila sem dlani nazaj na njeno telo in čez kakšno minuto ali dve je ‘koprivnica’ povsem izginila, kot da je nikoli ni bilo. Fantastično. Delo je bilo opravljeno.

Sledilo je celjenje maternice, ki se mi je razkrila kot žalujoča in ranjena. Kmalu so se oglasile nerojene dušice. Prva in tretja sta bili isti, z zgodbo, da se nista želeli utelesiti, ker bi se rodili v telo s telesno hibo in umsko motnjo. Šlo je za dušni dogovor med njeno (Lelino) dušo in dušami nerojenih otrok, saj bi skozi njihovo prizadetost zdravila svoje tragično življenje sirote. Ponovila bi se zgodba nesprejetosti, zasmehovanja, čudnih pogledov, … Zanjo bi to bilo preveč, zato so duše sklenile kompromis, da bo kljub temu imela izkušnjo z drugačnostjo in to se je izrazilo tako, da se je Lela rodila v družino, kjer je kot deklica bila priča dedkovi invalidnosti za katerega je občasno tudi skrbela, in da je sedaj v vezi s partnerjem, ki ima iz prejšnjega zakona avtističnega otroka.

Drugi nerojeni otrok se je ‘odločil’ neutelešenja iz ljubezni in zaradi nje (ljubezni) . Skozi bolečino, ki jo je Lela sprejela na zavestni ravni in je bila posledica splava, se je učila sprejemanja sebe točno takšno kot je. Učiti se skozi preizkušnje in ob tem zrasti, je največje darilo življenja. Vendar dokler ni prišlo do ozaveščanja, je s seboj nosila žalost in krivdo.

Velikokrat se zgodi, da dokler ne dojamemo, da se zgodbe odvijejo po točno začrtanem programu, se velikokrat počutimo krive. Ali pa je nas sram in smo v vlogi žrtve. Vendar je tudi vse to še kako potrebno, dokler ne spoznamo, da lahko odigramo drugačne vloge in izstopimo iz začaranega kroga.

Nazadnje sva še naložili njej podporne programe, neuporabne in odslužene pa poslali v transformacijo.

Vesela novica je bila tudi to, da sta se med terapijo oglasili dve dušici, ki čakata, da bo Lela pripravljena postati njuna mama. Vse dobro, draga…

Izkušnja tokratne healnig masaže je bila neverjetna. Tako zame, kot za Piko. Prišla je zaradi ‘zaprtega srca’. Številne delavnice, terapije in pomoči za osebno rast so je pripeljale do tega, da je že precej očistila, precej osebnostno zrastla, vendar je v ozadju ostajalo še nekaj, kaj je potrebovalo preboj in premik naprej. Kar se je dogajalo kasneje je bilo tako intenzivno in burno, da tega nobena od naju ni pričakovala.

Položila sem dlani na njeno srčno čakro. Počakala sem nekaj trenutkov, da sem se povezala z njeno energijo in ji tudi ob tem povedala, da bova njeno srce ‘lupili’ plast za plastjo in prihajali vedno globlje, da prodreva do jedra. S prsti sem ji risala spiralo odpiranja in usmerjala energijo v center srca, ki sva ga na takšen način razširjali in polnili s svetlobo. Naredila sem komaj prvi krog in Pika je začela pokašljevati. Intenzivnost kašlja se je stopnjevala do te mere, da je začela bljuvati sluz in velike količine sline.

»Ne ustavljaj se , daj iz sebe vse, kar se je nabiralo v tebi. Jokaj, kriči, bljuvaj, bruhaj, če je potrebno. Tukaj si varna, samo nadaljuj, samo nadaljuj,…« sem jo vzpodbujala in na tleh pod masažno mizo je nastajala luža. V tistem času ji je začela trepetati desna polovica telesa, predvsem desna roka, ki je trzala v nekontroliranih krčih. Svojo dlan sem položila na njeno in jo za trenutek umirila, da sva lahko to njeno stanje pokomentirali.

»Zdi sem mi, da imam nevidno zanko okoli vratu,« je dejala, ko se ji je umiril tudi kašelj.

»Ni tako nevidna, energijsko je zelo močna,« sem rekla. »Mi lahko poveš, kdo ti je nataknil to zanko okoli vratu?«

»Sodelavci. Vidim jih v skupini, kako so pred mano in me želijo onesposobiti, izkoristiti…« so bile njene besede.

»Jaz vidim še nekoga v tej skupini, ki ni sodelavec. Je nekdo iz tvoje bližine,« rečem, ko se mi je ta slika razširila. Hkrati so mi šli kar mravljinci po telesu. »Vidim mamo,« je zahlipala. »Ampak imam občutek, da mi mama ne želi slabega in da mi ni ona nataknila vrvi.« Pred tem mi je povedala, da ima z mamo zelo slab odnos, da je pogrešala njeno bližino in da je v veliko boljšem odnosu z očetom.

»Jaz vidim nekoga, ki se skriva za mamo,« sem ji dejala in čakala, če bo tudi ona začutila to energijo, ki se je skrivala. Preden je izgovorila so jo ponovno zalile solze in skoznje je po tiho izustila: »Oče.«

»Ja, tudi jaz čutim njega«. Pustila sem jo nekaj časa, da se je izjokala in potem sva nadaljevali. Ponovno sem šla v proces odpiranja srčne čakre, risala spiralo in jo polnila s svetlobo. Ponovilo se je silovito kašljanje in še več bljuvanja in sluzi. »Kaj čutiš,« sem jo vprašala.

»Čutim en sam gnus, gnoj in gnus…« je skozi solze in kašelj lovila zrak in besede. »En sam gnus«, sem ponovila za njo, »en sam gnus«. Hkrati so se  mi pokazali programi o nevrednosti, neslišanosti, neljubljenosti. Pikino telo je ponovno vzvalovalo in desna polovica je začela ponovno trzati. Položim svojo dlan na njeno in ko se je umirila jo povprašam, kaj ji sporoča njena desna dlan. »Kaj držiš, česa ne spustiš…« sem jo bodrila.

»Ne spustim ujetosti in vidim odnos, vidim očeta, mamo in sina… ne, ne sina, sebe vidim, sploh ne vem, zakaj sem rekla sin« , je bila presenečana nad svojimi besedami tudi sama.

»Ker bi se morala roditi kot sin«, rečem.

»Jaaaa, vsi so mi govorili, da bi morala biti fant. In jaz sem vse naredila, da bi jim ustregla.«

»Zanikala si svojo žensko plat.« Ponovno kašelj in bljuvanje sluzi. Ko se je umirila, sem energijsko pregledala še njeno levo polovico telesa, ki je ves čas ostajala nema. Na dan so privrele žalostne zgodbe, katere sem ji nanizala zgolj z besedami, ki so prihajale; ponižanje, zloraba, verige, ujetost, zaprtost, detomor, incest,…

»Detomor, … joj … boli ….« se je odzvala na to besedo.

»To dete si bila v preteklem življenju ti in zato se tokrat nisi želela roditi. Zato nisi hotela na ta svet, nisi zmogla skozi kanal… » Pred tem mi je povedala, da je bila nekoč na delavnici, kjer so se ponovno rojevali in prehajali skozi narejen kanal v spremstvu ‘angelov’ in da ga je opravila s težavo. Ko sem zaključila s tem delom energijskega pregleda, sem jo podprla še s programi rasti in osvobajanja, negativne pa poslala v transformacijo. Takrat se je v njo naselil mir, spokoj in olajšanje.

Za konec naj povem še to, da je po razsoljevanju v solni sobi bila Pika kot prenovljena. »Zaključila sem zgodbo in čutim se osvobojeno,« je Pika dejala rdečih lic in sijočih oči.