Pa je odšel

Odšel je. Potihoma, nežno, brez velikega pompa. Ja, zgodilo se je tudi meni. Bis. Nakit, ki sem ga nosila več kot štiri leta, ki je bil poklon Cosmosa in s katerim sva preživela marsikaj.

Vem, da sem bila zaradi nakita zaščitena, nič hudega se mi ni zgodilo v Afriki, pa bi se mi lahko. Lahko bi skozi odprte rane prišle nepovabljene energije, me uporabljale in izrabljale. Nakita nisem slekla nikoli. Tudi, ko sem se pred dvema letoma in pol zbudila iz kome (malarija) na infekcijski kliniki v Ljubljani, sem ga še vedno imela na sebi. Sami veste, da na oddelku intenzivne nege nimaš na sebi nič. Jaz sem bila oblečena v Bis. Kasneje, ko sem že prišla k sebi in ko se me premestili na splošni oddelek, sem prosila sestre, če mi ga lahko snamejo, odrežejo ali kakorkoli osvobodijo, saj sem imela občutek, da me stiska, duši, kajti trebuh sem imela kot balon, zaradi akutne odpovedi jeter in ledvic. Niso hotele. Rekle so mi, da bo že minilo, in da če sem ga imela v »šok sobi«, ga lahko imam še tukaj. Pa sva šla z Bisom skupaj dalje. Do danes.

Ko me je katera od žensk, ki nosijo nakit in se jim je strgal, vprašala, kaj sedaj in kaj se je pravzaprav zgodilo, bi ji povedala, da je nakit opravil svojo nalogo. Da naj bo pozorna, v kakšnih situacijah se je nahajala pred tem, o čem je razmišljala, kaj se ji je zgodilo »drugačnega«, kajti tukaj se skriva odgovor, …

Kaj se je zaključilo pri meni, da je odšel? Katero stvar sem prerasla, da ga ne potrebujem več?  Kaj sedaj? Občutki so mešani, ne znajdem se še najbolje. Ni enostavno, sploh po tolikih letih. Kar lahko rečem je to, da sem mu lahko iskreno zahvalim, da sva skupaj krmarila toliko let. Hvaležna za podporo, čutenje, spremembe in potrditve. Pogrešala te bom, moja afriška ljubezen.

Prazna glava

Lokacija: Koper, bar ob plaži

Čas: dve uri pred predstavitvijo knjige Oblečena v kente, pri Sv. Antonu, Koper

Prisotni: Maxi, Berta in jaz

___________________________________________________________________

»In kako se počutiš?« me vpraša Berta.

»Ne vem. Čudno. Kot da imam povsem prazno glavo,« ji odgovorim.

»Greva tapkat?«

»No, pa dajva.«

Udobno se namestiva na stolih, zavzameva prvo tapkalno pozicijo, globoko vdihnem in začnem slediti Bertinim besedam.

»Prazna glava. Imam povsem prazno glavo.« Vdih in izdih. Berta nadaljuje.  »Imam prazno glavo in ne vem, o čem bom govorila.« Ponavljam za njo.

»Čeprav sem živela v Afriki, imam zdaj prazno glavo in ne vem, kaj bom govorila.« Sledim ji in narediva nekaj ponovitev.

»Čeprav imam prazno glavo, sem čisto ok.« Ok. Čutila sem, kako mi je postajalo smešno, prav otroško smešno, tista posebna radost, spontana in naivna se je naselila po mojem telesu.

»Čeprav sem o tem napisala knjigo, imam sedaj čisto prazno glavo. In pojma nimam, o čem bom govorila.« Ponovim za Berto in se začnem režati, kot da mi je povedala svetovno dober vic. Tudi Berto popade smeh … »in kako se zdaj počutiš? Je še prazna glava?«

»Jaaaa, itak, da je še prazna glava. Ampak, a veš kaj Berta, moja glava mora biti prazna zato, da bom govorila iz srca, da bom govorila iz sebe,« z navdušenjem razlagam in čutim hvaležnost. Napetost je povsem izginila, prav nič več me ni skrbelo, kaj bom pripovedovala na predstavitvi knjige, ker mi to sploh ni bilo več pomembno. Vedela sem,da moram zaupati in se prepustiti. Tudi s prazno glavo.

Berto imam res rada. Mimogrede me pripelje do rešitve, do uvida, do spoznanja ali notranjega razsvetljenja. S tapkanjem, ki je tako zelo preprosta in učinkovita metoda, se lahko v parih minutah povsem skuliraš. Ali po parih urah, odvisno tudi od posameznika, ni pomembno.  In dobro je to, da je vse dobro in vse je v redu. Nič ni narobe, vsi naši notranji občutki so tako zelo naši, da jih moramo sprejeti in objeti. Berta obvlada in zna.