Sirota

Telesna reakcija med healing masažo je zelo pogost pojav, vedno pogosteje pa se dogaja, da so te tako zelo očitne, vidne na zunaj in da odidejo tako, kot so prišle.

Lela se je oglasila pri meni ker je želela ublažiti občutek krivde po splavu in ker išče tisti košček svojega življenja, ki bi jo znal postaviti na pravo mesto. Po uvodnem pogovoru, kjer sta izstopala samostojnost, suverenost in razum, ter hkrati velika želja ali potreba po varnosti, sprejetosti in ljubljenosti, sva začeli z masažo.

Vedela sem, da morava poiskati pot do srca, ki se je zaprlo že v otroštvu in ki se je kasneje obdalo še z nekaj plastmi zaščite zgolj iz potrebe, da ne bi bolelo, bilo ponovno ranjeno in prizadeto.

Držala sem dlani na njenem hrbtu  in jo prosila, če se lahko spusti po zlati nitki iz glave v srce. To ji je uspelo. Na vprašanje, kaj tam vidi, je dejala, da nič. Tema. »Povsod okoli mene je tema.«

»Prav. Bova naredili še en krog odpiranja,« rečem in začnem z risanjem spirale med lopaticama. V tistem trenutku so se mi začele pojavljati slike majhne deklice, ki je bila popolnoma sama, tam nekje, pozabljena od vseh, razcapana in nemočna. Sirota. Sirota iz preteklega življenja. Leli sem vse to pripovedovala med terapijo in v njenem telesu so se začeli energijski premiki. Solze, zapiranje grlene čakre, napetost v mišicah. »Raje umrem, kot da prosim,« sem ponovila besede, ki so mi odzvanjale v ušesih ali pa sem jih ujela iz etra.

»Še nikoli v življenju nisem nikogar prosila za pomoč,« je dejala skozi solze. »Vedno vse naredim sama, pa naj mi je še tako hudo.«

»Vse zmorem sama. Ni varno prositi. Če bom prosila bodo mislili, da sem nesposobna. Zasmehovali me bodo. Zavrgli me bodo. Norčevali se bodo iz mene. Raje umrem, kot da prosim,« sem nizala stavek za stavkom, ki so prihajali iz obdobja življenja sirote. Ponovno sem povabila energije, da so celile ranjeno srce in obenem povabila Lelo na srečanje s siroto v njenem srcu. Tokrat jo je začutila.

»Povabi jo v svojo bližino. Povej ji, da je varna, da je ljubljena,  … ».

»Čutim jo, da je tukaj. Ampak se mi izmika…« je dejala Lela.

»Nič zato, daj ji dovolj časa, nikamor se me mudi,« rečem in ji hkrati povem, da bom začela z energijsko obravnavo druge, spolne čakre, kjer so bile ujete energije nerojenih otrok in da bo med tem kljub temu še vedno tekel proces celjenja srca. Po nekaj sekundah, ko sem odmaknila dlani s sredine hrbta in jih položila na predel ledvic, se je zgodilo nekaj neverjetnega. Od vratu in do sredine hrbta so se začeli pojavljati rdeči fleki, kot bi jo napadla koprivnica. Gledam rdečino na njenem telesu, jo povprašam, če čuti kakšno spremembo in ji seveda povem, kaj se dogaja. »Samo toploto in mravljinčenje,« mi odvrne. Povem, da bom fotografirala njen hrbet, ker ji bilo to tudi zame nekaj novega. Fotografiram. To je bil še en dokaz več, da so energije delale svoje in reakcija se je pokazala na fizičnem nivoju. Nora izkušnja. Položila sem dlani nazaj na njeno telo in čez kakšno minuto ali dve je ‘koprivnica’ povsem izginila, kot da je nikoli ni bilo. Fantastično. Delo je bilo opravljeno.

healing masaža
Fotografija, ki je nastala med terapijo in so na njej vidne rdeče lise.

Sledilo je celjenje maternice, ki se mi je razkrila kot žalujoča in ranjena. Kmalu so se oglasile nerojene dušice. Prva in tretja sta bili isti, z zgodbo, da se nista želeli utelesiti, ker bi se rodili v telo s telesno hibo in umsko motnjo. Šlo je za dušni dogovor med njeno (Lelino) dušo in dušami nerojenih otrok, saj bi skozi njihovo prizadetost zdravila svoje tragično življenje sirote. Ponovila bi se zgodba nesprejetosti, zasmehovanja, čudnih pogledov, … Zanjo bi to bilo preveč, zato so duše sklenile kompromis, da bo kljub temu imela izkušnjo z drugačnostjo in to se je izrazilo tako, da se je Lela rodila v družino, kjer je kot deklica bila priča dedkovi invalidnosti za katerega je občasno tudi skrbela, in da je sedaj v vezi s partnerjem, ki ima iz prejšnjega zakona avtističnega otroka.

Drugi nerojeni otrok se je ‘odločil’ neutelešenja iz ljubezni in zaradi nje (ljubezni) . Skozi bolečino, ki jo je Lela sprejela na zavestni ravni in je bila posledica splava, se je učila sprejemanja sebe točno takšno kot je. Učiti se skozi preizkušnje in ob tem zrasti, je največje darilo življenja. Vendar dokler ni prišlo do ozaveščanja, je s seboj nosila žalost in krivdo.

Velikokrat se zgodi, da dokler ne dojamemo, da se zgodbe odvijejo po točno začrtanem programu, se velikokrat počutimo krive. Ali pa je nas sram in smo v vlogi žrtve. Vendar je tudi vse to še kako potrebno, dokler ne spoznamo, da lahko odigramo drugačne vloge in izstopimo iz začaranega kroga.

Nazadnje sva še naložili njej podporne programe, neuporabne in odslužene pa poslali v transformacijo.

Vesela novica je bila tudi to, da sta se med terapijo oglasili dve dušici, ki čakata, da bo Lela pripravljena postati njuna mama. Vse dobro, draga…

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja