Month: april 2021

Včasih kakšne boleče spomine potisnemo tako globoko pod preprogo, da jih zlepa nihče ne najde. Je pa zanimivo, da se nam v določnih primerih zgodi, da življenje samo poskrbi za to, da se začnemo poglabljati v podzavest.

Dva dni nazaj me je poklicala Monika. Konec meseca marca je praznovala svoj petinpetdeseti rojstni dan. Zaradi stanja v državi ga je praznovala v omejenem družinskem krogu.

Poklicala me je zaradi tega, ker je imela nek čuden odnos do praznovanj, niti se jih ni rada udeleževala, prazniki so ji bili odveč, najbolj srečna je bila v službi. Sedaj je seveda ne more opravljati in stiska je še toliko hujša. Povedala mi je, da rojstnih dni sploh ni praznovala, šele kasneje, ko je že imela fanta, se spomni, da ji je za rojstni dan prinesel darilo. Od takrat naprej jih praznuje, vendar z veliko muko. Poloti se je nekakšen nemir, včasih se ji celo zazdi, da je na robu živčnega zloma. Takšno stisko doživlja tudi ob praznovanjih svojih dveh otrok in sedaj že tudi vnuka.

Ko sem jo povprašala še po ostalih področjih v življenju, je povedala, da je dostikrat nevidena, neslišana, je tista, ki zadnja izve, ko se nanjo pozabi, ko je za njo ‘vse dobro’ in da itak ‘ne rabi’. Tako je v partnerstvu, družini in v službi. Povod za njen klic je bil zadnji rojstni dan in njeno počutje ob tem …. popolna otopelost in izgorelost.

Pa sva začeli. Najprej sem jo vprašala, kako si predstavlja praznovanje, kakršnokoli. Povedala je, da ne vidi ničesar, sama tema okoli nje. V prsih je čutila pritisk in v glavi ji je šumelo. Moja vprašanja so se vrstila eno za drugim (vsega ne bom opisovala, ker je trajalo kar precej časa), in ko sem začutila, da jo lahko pripeljem tako daleč, da je ‘odprla’ tista skrivna vrata, od katerih je prej bežala, se je zgodilo.

Monika se je na drugi stani ekrana zlomila. Jok, jok, jok. Počakala sem toliko, da je prvi cunami šel mimo in da se je umirila. »Kaj si videla, ko si odprla vrata?« sem jo vprašala. »Vsega se spomnim, vsega. Kot bi bilo danes. Okrašena kuhinja, na mizi pisani prtički, …gumasti racman Jaka na sredini mize in pisani trakovi visijo iz stropa. V kotu kuhinje je vaza z umetnim cvetjem.« Spet je začela jokati, vendar manj krčevito. »Kaj še vidiš? Je kdo v kuhinji?« sem nadaljevala z vprašanji. Monika je odkimavala z glavo. »Sama sem. Tako sama sem. Oblečena v roza oblekico in sedim na stolu in čakam. Stara sem sedem let. Čakam svoje prijatelje iz razreda…nikogar ni. Nikogar ni. Nihče ni prišel na moj rojstni dan.«

Tole je en del opisa te zgodbe, ki se je zgodila pred mnogimi leti in pustila zelo travmatične posledice. Takrat se je Monika zaprla, zablokirala in spomin na ta dogodek popolnoma izbrisala iz spomina. To se dostikrat dogaja pri zlorabah in v drugih težkih situacijah. Njen sedmi rojstni dan jo je zaznamoval za celo življenje. Zaradi tega nima razvitega zdravega odnosa do sebe; ni vredna, ni spoštovana, si ne zasluži, nihče je ne mara, ….

Monika je odprla Pandorino skrinjico svojega potlačenega spomina. In to je zaenkrat dovolj. Zgodovine ne more spremeniti, lahko pa spremeni odnos do neljubega dogodka. Od tega trenutka dalje pa ima vse možnosti, da začne postavljati zdrave temelje, na katerih bo oblikovala svojo osebnost.

Poklicala me je Senka, čeprav je bil prazničen dan. Pove, da z veseljem bere moje zgodbe, prebrala je tudi obe knjigi in da se je v marsikateri zgodbi prepozna. Vprašala me je, če bi lahko ‘pogledala in prebrala’ njeno zgodbo. Povedala mi je tudi nekaj osnovnih stvari; stara blizu petdeset, samska, nobena resnejša veza se ne obdrži, brez otrok, služba je zadovoljujoča. Ima strah pred odprtim morjem in zaprtimi prostori. Zdravstveno je dokaj dobro, razen da ima sezonsko astmo in alergije.

Med pripovedovanjem preko ekrana sem se začela povezovati z njeno energijo. Čutila sem težo v levi nogi in velik strah v želodcu. Ko je nehala s pripovedovanjem sem jo vprašala, kako se počuti. »Malo nelagodno,….čutim nek strah. Po mojem se bojim, kaj se bo razkrilo,« je dejala. »Čutiš kje v telesu kakšno spremembo?« sem jo vprašala. Po kratkem premisleku mi odgovori, da čuti kot da bi imela levo nogo zabetonirano, in da je ne more premakniti.»  To je dober znak, sem pomislila, saj sem vedela, da sem se ujela z njeno frekvenco. »Bova pogledali, kaj se dogaja,« sem ji odvrnila.

Najprej sem po mizi pokotalila  tri kocke na katerih so napisane številke. Kocka, ki določa stoletje se je ustavila pri številki 10, kocka za desetletje na 80 in kocka, ki definira leto, na številki 4. Torej, dobila sem letnico 1084. Spreleteli so me tesnobni občutki in začele so se mi pojavljati slike, ki so kot domine padale ena za drugo. Cela veriga slik. Džungla, skupina ljudi, tek, kričanje, tema. Upiranje, bolečina, verige, zlorabe. Ladja, morje, sonce, umiranje, smrt. Občutki v meni so se do neke mere stopnjevali, nakar je nastopilo olajšanje. Senki na drugi strani ekrana so tekle solze. »Boli. Boli!« je tiho dejala. »Vem, da je težko, vendar bova skupaj šli skozi proces,« sem ji dejala. »Razložila ti bom moje videnje in potem bova skupaj razvili tvojo zgodbo in se dotaknili blokad, ki te ovirajo. Pisalo se je leto 1084, bila si iztrgana iz svojega okolja in svoje družine. Ugrabljena si bila s strani ljudi, ki si jim zaupala, to niso bili neznanci. Prodana si bila za sužnjo, spolno sužnjo. Odvzeli so ti vse, kar so ti lahko…dostojanstvo, pripadnost, ženstvenost, povsem so te razčlovečili. Bila si kot žival privezana z verigo, predana na milost in nemilost gospodarja. Ko so te uporabili, so te zavrgli in transportirali na ladjo v tuje dežele. Prodali so te za delovno sužnjo. Na ladji si umrla, saj je bilo tvoje telo povsem uničeno in tvoja duša si je želela oditi. S tem je bil del tvoje ‘naloge’ opravljen.«

Naredila sem premor. Včasih mi niti ni jasno, kako se vse skupaj ‘naredi’, ampak se. Čas za razmislek sem potrebovala tudi jaz. »Zdaj vem, zakaj ta zabetonirana noga,« reče Senka. »Iz vsega tega izhaja tudi astma…tiščane v prsih, ni zraka, zadušljivost. In alergije, …verjetno na moške, ki se ti pač odražajo kot odziv na cvetni prah. Pomlad, znanilka prebujanja, svobode, ljubezni…takrat te začne dušiti in pojavljati alergije,« sva dopolnjevali ena drugo. »Ne zmorem resne zveze. Zdaj vem zakaj,…vsakič se prestrašim, da bo šlo kaj narobe. Verjetno imam zaradi tega težave v odnosih z bližnjimi in da nimam otrok je bila moja zavestna odločitev. In strah pred morjem!!! Kolikokrat mi je prijateljica predlagala, da greva na križarjenje in jaz sem mislila, da bom kar umrla ob teh njenih besedah!!« je kar vrelo iz nje.

Začela je povezovati koščke svojega ‘razbitega’ življenja s koščki iz davnega enajstega stoletja. Olajšanje, ki je nastopilo čez čas, je prineslo notranji mir in tišino.

»Tole se mi je zgodilo že prevečkrat«, mi je po telefonu rekla Biserka. »Kar zmanjka me. Najprej je vse ok. Pritisk normalen, vzorec krvi zelo dober, vendar ko mi je steče kakšen deciliter, začutim mravljince in toploto po telesu. Začne se mi megliti pred očmi in za trenutek nastopi tema. Že sem v ležečem položaju z dvignjenimi nogami in prekinitvijo odvzema krvi.«

Biserke ne poznam, pozna pa ona mene in moje zgodbe iz healing masaž. Želela je, da skupaj pogledava, kaj se ji dogaja. Tokrat sva naredili na daljavo. To seveda ni bila HM, bil je vpogled v njeno energijsko stanje, ki je kot pogovor s pra-spominom, ki ga nosi njena Duša.

»Prav, pa poglejva«, sem ji dejala in se pripravila. Povezala sem se z njeno energijo in čakala na sporočila. ‘Določi časovni termin’, sem slišala. Vzela sem kocke nepravilnih oblik (te sem občasno tudi uporabljala na HM) in jih vrgla po mizi. Številke so se ustavile na 13, 30,3. ‘Imaš letnico v kateri se je zgodil umor’. Zložim številke in dobim letnico 1333. zaprem oči in počakam na sporočila, vendar so začele prihajati slike. Inkvizicija, mučilne naprave, nož, posoda polna krvi, truplo mlade ženske.

Biserki povem zgodbo iz preteklega življenja, v katerem je bila mučena in umorjena na način, da je izkrvavela. Smrt je bila grozljiva in počasna. Občutek ob izgubljanju krvi ji je bil znan…mravljinci, toplota, odmaknjenost, tema in …..smrt. Ob vsakem darovanju krvi se ji je prebudil pra-spomin, ki je zapisan v njenem energijskem polju. Telo je odreagiralo na način, da se je zaščitilo. Tokrat ni želelo umreti in zaradi šoka, ki ga je doživelo pred stoletji, si je izbralo stanje izgube zavesti. Biserka je povedala, da ima nelagoden občutek tudi ob vsakem nožu in da ji strese celo telo, kadar je noževa konica obrnjena proti njej, ali če je ostrina noža obrnjena navzgor.

Zelo zanimiva zgodba. Ena izmed Biserkinih nalog v tem življenju je tudi ta, da prekine vzorec, da je varno dajati – karkoli. Ko sva potem še naprej razglabljali o tem, kje vse se ji kažejo težave v zdajšnjem življenju, je vedno nastopil problem takrat, ko je morala dati ali deliti nekaj svojega, osebnega. Jaz sem prepričana, da s tem, ko je ozavestila to svojo travmo, ki je ostajala kot program v njenem telesu, je to tudi razrešila. Sva dogovorjeni, da se ob naslednji krvodajalski akciji zopet slišiva.