Včasih kakšne boleče spomine potisnemo tako globoko pod preprogo, da jih zlepa nihče ne najde. Je pa zanimivo, da se nam v določnih primerih zgodi, da življenje samo poskrbi za to, da se začnemo poglabljati v podzavest.
Dva dni nazaj me je poklicala Monika. Konec meseca marca je praznovala svoj petinpetdeseti rojstni dan. Zaradi stanja v državi ga je praznovala v omejenem družinskem krogu.
Poklicala me je zaradi tega, ker je imela nek čuden odnos do praznovanj, niti se jih ni rada udeleževala, prazniki so ji bili odveč, najbolj srečna je bila v službi. Sedaj je seveda ne more opravljati in stiska je še toliko hujša. Povedala mi je, da rojstnih dni sploh ni praznovala, šele kasneje, ko je že imela fanta, se spomni, da ji je za rojstni dan prinesel darilo. Od takrat naprej jih praznuje, vendar z veliko muko. Poloti se je nekakšen nemir, včasih se ji celo zazdi, da je na robu živčnega zloma. Takšno stisko doživlja tudi ob praznovanjih svojih dveh otrok in sedaj že tudi vnuka.
Ko sem jo povprašala še po ostalih področjih v življenju, je povedala, da je dostikrat nevidena, neslišana, je tista, ki zadnja izve, ko se nanjo pozabi, ko je za njo ‘vse dobro’ in da itak ‘ne rabi’. Tako je v partnerstvu, družini in v službi. Povod za njen klic je bil zadnji rojstni dan in njeno počutje ob tem …. popolna otopelost in izgorelost.
Pa sva začeli. Najprej sem jo vprašala, kako si predstavlja praznovanje, kakršnokoli. Povedala je, da ne vidi ničesar, sama tema okoli nje. V prsih je čutila pritisk in v glavi ji je šumelo. Moja vprašanja so se vrstila eno za drugim (vsega ne bom opisovala, ker je trajalo kar precej časa), in ko sem začutila, da jo lahko pripeljem tako daleč, da je ‘odprla’ tista skrivna vrata, od katerih je prej bežala, se je zgodilo.
Monika se je na drugi stani ekrana zlomila. Jok, jok, jok. Počakala sem toliko, da je prvi cunami šel mimo in da se je umirila. »Kaj si videla, ko si odprla vrata?« sem jo vprašala. »Vsega se spomnim, vsega. Kot bi bilo danes. Okrašena kuhinja, na mizi pisani prtički, …gumasti racman Jaka na sredini mize in pisani trakovi visijo iz stropa. V kotu kuhinje je vaza z umetnim cvetjem.« Spet je začela jokati, vendar manj krčevito. »Kaj še vidiš? Je kdo v kuhinji?« sem nadaljevala z vprašanji. Monika je odkimavala z glavo. »Sama sem. Tako sama sem. Oblečena v roza oblekico in sedim na stolu in čakam. Stara sem sedem let. Čakam svoje prijatelje iz razreda…nikogar ni. Nikogar ni. Nihče ni prišel na moj rojstni dan.«
Tole je en del opisa te zgodbe, ki se je zgodila pred mnogimi leti in pustila zelo travmatične posledice. Takrat se je Monika zaprla, zablokirala in spomin na ta dogodek popolnoma izbrisala iz spomina. To se dostikrat dogaja pri zlorabah in v drugih težkih situacijah. Njen sedmi rojstni dan jo je zaznamoval za celo življenje. Zaradi tega nima razvitega zdravega odnosa do sebe; ni vredna, ni spoštovana, si ne zasluži, nihče je ne mara, ….
Monika je odprla Pandorino skrinjico svojega potlačenega spomina. In to je zaenkrat dovolj. Zgodovine ne more spremeniti, lahko pa spremeni odnos do neljubega dogodka. Od tega trenutka dalje pa ima vse možnosti, da začne postavljati zdrave temelje, na katerih bo oblikovala svojo osebnost.