Imenovala jo bom Gaja, iz posebnega razloga in sicer zato, ker se je začutila z materjo Zemljo in ji sedaj predstavljal neločljivo vez.
Iz službe na vodilnem položaju, ki jo je vedno bolj izčrpavala in postopoma izgubljala ves smisel, se je odločila za popolno spremembo in pričela s samooskrbno dejavnostjo v domačem okolju. Preskok, ki ga je naredila, je bil (vsaj zame) občudovanja vreden, čeprav je domači niso najbolj podpirali. Seveda, izgubili bi dobršen del varnosti in sigurnosti, ki jo je Gaja s svojo služba prinašala domov. Kot vedno, se ljudje ob naših lastnih spremembah najprej ustrašijo zase. Kako pa bomo sedaj, kaj pa če ne bo šlo, kaj če ne uspe, kaj če ne bodo ljudje tega kupovali…in še en kup vprašanj, ki so padala nanjo. Seveda se je ob tem pojavi dvom, ‘kaj pa če imajo prav’?
Gaja je prišla po potrditev, in razrešitev družinske situacije, ki jo je obremenjevala. Dokaj pasiven mož in slab odnos s prvorojenko, ter nemogoč odnos s svojo materjo. Svojo stisko je prevečkrat kompenzirala s hrano, ki ji je bila edina v uteho.
Začeli sva s healing masažo. Polagala sem dlani na njeno telo in okoli predela lopatic je bilo zaznati precejšnjo blokado. Kot da del tega telesa ne spada k njej, kot da je ukraden ali zanemarjen. Dlani sem položila natančneje ‘na srce’ in ga skorajda nisem čutila. Majhno, skrito, pozabljeno, žalostno in še bi lahko naštevala. Težko otroštvo, prežeto z odgovornostjo, manipulacijo in nenehnemu strahu o tem, kaj je prav, kaj se spodobi in kaj se sme, je pustilo globoke rane. Gaja se je zaprla vase, da se je ubranila bolečine in napadov. Kot deklici ji je bilo to lažje. Ta deklica jo še vedno čaka v njenem srcu.
Sprehodi po telesu so mi nakazali še eno pot. V predelu križnice se je pokazala močna zloraba vseh žensk po ženski strani. Ujetnice, žrtve, manjvredne, spregledane in večno pridne in ubogljive. Njihov vzorec je bil umik. Umik v samoto, umik iz okolja, v delo, hrano, karkoli, samo da se ne bi bilo potrebno izpostaviti, soočiti in razrešiti. ‘Če potlačim, ne vidim in ne slišim, tega ni’, je bil eden izmed programov. Najhujše med njimi so bile čustvene zlorabe in manipulacije. Gaja je veliko teh zapisov po ženski strani prinesla s seboj in sedaj se ji je v tem življenju odvijala identična zgodna njenih prednic.
Po končani HM sva šli skozi pregled doživljanja. Pri Gaji se je odprl celični nivo, se pravi tisto, kar je bilo zapisano v telesu. Veliko nepredelanega je še ostalo ‘spodaj’, ker pa bo s spoznavanjem sebe pridno lupila in postopoma dostopala do jedra. V prvi vrsti mora vrniti vrednost sebi, saj bo s tem lahko začela postavljati meje in hkrati imela nadzor nad mislimi. Kot prvorojenka v primarni družini je prevzela večji del odgovornosti za svoje sorojence, prav tako je večkrat bila v vlogi starša svojima staršema. Pripadnost in ljubezen v družini je občutila na grob način. V svoji zdajšnji družini je ponovno na potezi, da razreši to, kar so njej njeni starši vsilili in da vzpostavi ravnovesje mati-otrok in mož-žena.
Najtežje bo obvladovati sebe, svoj um in svoje telo, kajti v tem trenutku dejansko ne živi sebe (oziroma je še veliko njenega potenciala neizkoriščenega), pač pa je skupek pričakovanj in želja drugih. To jo bega in dela šibko, labilno in jo pritiska k tlom. Z dvigovanjem vibracije (na srečo to hitro doseže z delom na zemlji), si bo krepila svoje energijsko telo in postajala bo močnejša, zavestnejša in srečnejša. Zanimivo je bilo tudi to, da je Gaja po masaži čutila velik pritisk okoli srca in da je čutila bolečino v desni rami in roki. To je bil znak, da se je vzpodbudil tok energije in da je začel topiti led okoli njenega srca, prav tako so začeli popuščati vzorci, katerih se je trdno oprijemala. Mi je pa čez nekaj dni napisala sporočilo, da je bila njena babica v reji, kar dalo še eno potrditev, da so ženske v ženski liniji ostale ranjene do današnjega rodu. Na srečo je Gaja začela zdravljenje po rodu in verjamem, da bo to velik doprinos in osvoboditev ujetih prednic, kot tudi njenih hčera.
Čestitam za pogum.