Danes goduje sveti Pankracij. Verjetno ni naključje, da sem se že nekaj dni nazaj srečevala s ‘kostmi’, zgodbo hotela napisati včeraj, pa nisem imela pravega gušta in zjutraj, ko se zbudim v deževno jutro, ob pitju vroče kave in poslušanju radia izvem, da je on danes godovnik, zavetnik otrok, mladine in družin.
Prejšnji teden se vračam iz mesta in med potjo srečam Bojano, ki se nisva videli že več kot tri mesece, se objameva in jo pospremim do Čarnice, da vzamem par stvari za svoje nove čarovnije. V trgovinici mi padejo v oči dišeče palčke Sao Pancracius in jih seveda vzamem, ker če je zavetnik otrok, bodo pa morda prav prišle, ko pride na obisk moj vnuk An. Nekaj sem jih pustila doma, nekaj pa vzela s seboj v salon.
Tisti popoldan sem imela healing masažo. Prišla je mlajša ženska, domačinka, tako na videz se poznava. Začela mi je pripovedovati, kako je sedaj v tem času izolacije ostala doma, zaradi tega precej hodila po bližnji okolici in tako se ji je zgodilo, da kadar je bila na ‘posebnih’ točkah, se je v njej nekaj premaknilo. Slovenjgradčani imamo v naši občini dve kostnici. Ena je na Legnu v cerkvici sv. Jurija, kjer je del cerkvenih tal prekrit s steklom skozi katere se vidijo grobovi in okostnjaki. Druga je na Gradu, tako imenujemo domačini cerkev sv. Pankracija nad Starim trgom. Tam so ostanki nekdanjega bližnjega pokopališča. In kadarkoli se je Magda nahajala na teh dveh destinacijah, se je počutila neprijetno in ponoči in imela sanje o tem, kako so njene kosti razmetane okrog in da jih ona sama pobira in zlaga v košaro. V bližini kostnic ni bila prvič in zaradi tega so jo reakcije še toliko bolj vznemirjale. Povedala mi je tudi, da so v mesecu februarju pokopali očeta. Poleg sanj ima tudi ves čas prisoten občutek, da je nekaj manjka in da ji stvari v življenju ne stečejo. Zaradi vseh teh težav in stisk se je odločila, da pride pogledati, kaj se dogaja.
Healing masaža je potekala na poseben način. Po kakšnih petnajstih minutah polaganja rok je Magda zaspala. Telo se je sprostilo in prepričana sem bila, da bi lahko brez problemov premikala njene ude, tako so bili mehki. V nogah in rokah ni bilo energije. Kot da ne bi bilo življenja v njih. Med masažo imam vedno prižgane sveče. Vonj po ugasli sveči mi je zavel pod nos in bilo mi je čudno, da bi ugasnila, saj so bile prižgane nove. Mogoče pa se je utopila v vosku, sem pomislila. Zaprla sem oči in nadaljevala. Tema, povsod sama tema. Hrup, ki je prihajal od nikoder, niti ni bil določljiv. Mrmranje, jok, lajež … Potem je izginilo vse skupaj. Po vsem tem, kar se je zgodilo, sem vedela, da je bil dogodek pred mnogimi leti, stoletji, da je bil pogreb, da se ceremonija ni zaključila, kot bi se morala.
Magda je nadaljevala z razstrupljanjem v solni sobi. »Bila sem na lastnem pogrebu, tako kot skoraj vsako noč«, je dejala sedeča nasproti mene. »Spet sem pobirala kosti in jih zlagala, tokrat v krsto. Oče mi je pomagal.« Zalile so jo solze, saj je bila rana za očetom še sveže odprta. Ko se je umirila, sem ji ponudila kocke na katerih imam zapisane številke in jih včasih uporabim za določitev obdobja ali letnic. Magda je vrgla kocke in izpisala se je letnica 1499. Vprašala sem jo: »Kaj ti najprej pride na misel, če omenim besedo smrt?« »Kosti,« je bil njen odgovor.
»Na kaj te spomni beseda pes?« »Na kosti,« odvrne.
»A to zaradi tega, ker si ga predstavljaš, kako gloda kosti ali zaradi česar drugega?« Magda je okamenela. Rekla je: »Zato, ker me je ugriznil! Pes me je ugriznil, ko sem bila stara tri leta. Ugriz je bil do kosti!« Čez čas je rekla: »Zdaj vem. Psi so raznašali moje kosti!«
Magda je prišla do zaključka svoje zgodbe popolnoma sama. Neverjetna izkušnja. Prižgala sem Pankracijevo dišečo palčko in samo dodala piko na i njeni zgodbi.
»V naših kosteh so shranjeni spomini in boleče kosti, sploh na starost, nas opominjajo na to, da imamo v svojem telesu precej bolečih zapisov. To so tisti, ki smo jih potisnili pod preprogo in se nismo hoteli z njimi ukvarjati. V tvojem primeru je šlo za star spomin, ki se je zgodil v petnajstem stoletju. Umrla si kot otrok, bila pokopana na pokopališču, vendar zavita samo v platnen prt. Bila si lahek plen za potepuške pse, ki so te dejansko raznesli po vsej okolici. Ja, drži…glodali so tvoje kosti. Zato v sanjah zlagaš svoje kosti v košaro, danes si jih v krsto. Oče ti je pomagal pri tem in tudi danes je bil tukaj. Tri sveče, ki se niso utopile v vosku in ki so bile nove, so med masažo ugasnile. Verjetno v trenutku, ko sta skupaj zlagala tvoje kosti v krsto. Magda, danes si ogromno naredila. Naredila si poravnavo za nazaj. Svoje stvari si zložila na svoje mesto. Med samo masažo se je odprl kanal, da si lahko dostopala do informacij, ki so ti bile potrebne. Tvoj oče je tvoj angel varuh. Neizmerno te ima rad. Od danes naprej boš cela, občutek, da ti ves čas nekaj manjka, bo izginil. Posledično s tem se ti bo tudi življenje postavilo v prave tirnice. In moj predlog, … pojdi v zavetišče po kužka, da bosta skupaj pozdravila eden drugega.«
Naslednji dan sem šla k cerkvi sv. Pankracija in kar nisem mogla verjeti, da mi je starejša gospa, s katero sva posedeli na klopci na grajskem dvorišču, začela pripovedovati zgodbo, kako njena starejša sestra (blizu devetdesetih in dementna) v nedogled razlaga, če bi ji kdo pomagal pobrati njene kosti, ki so razmetane po celi sobi. Naključje? Mislim, da ne. Ob tem sem se spomnila (kar sem že skoraj pozabila), da sem se kot deklica večkrat ponoči zbujala v strahu, grozi in joku, da me bo odnesla smrt. V svojih morah sem videla kostkota, kako me gleda v zibelko. Naključje? Vem, da ni.
Po vseh teh HM in svojih lastnih izkušnjah lahko rečem samo eno. Vaše zgodbe so moje zgodbe in moje zgodbe so vaše zgodbe.