Sprva sem mislila, da te zgodbe ne bom napisala. Gre za precej travmatično izkušnjo, ki je zaznamovala Njeno širšo družino, kot tudi okolico.
Pri meni se je zglasila mlajša ženska, poročena, pri kateri je bil močno izražen občutek nevrednosti, gnusa do same sebe, brezupa, s samomorilskimi težnjami, opisala se je kot nepoboljšljivo lažnivko, skratka, toliko žalosti in »teže« do tistega dne še nisem doživela pri nobeni dotedanji stranki.
Postopek je potekal kot običajno, pogovor, masaža, razstrupljanje v solni sobi in zaključni pogovor, oziroma razčlenitev dejstev in doživetega. Med masažo je Lučka (njeno izmišljeno ime) ves čas jokala. Telo je bilo prazno, duša pa je neverjetno trpela. Nobenega telesnega odzivanja, kot da v njem ni več ne moči, ne energije za življenje. Ni bilo slik, ni bilo zgodbe iz preteklih življenj, ni bilo videnj, razen enega samega sporočila; nisem vredna, da diham.
Težka bo, sem si mislila. Po drugi strani sem vedela, da je dogodek v Lučki sami, da ga je tako zelo potisnila v podzavest, da se ga v tem trenutku niti ne spomni. Kot da tega spomina, dogodka, travme nikoli ni bilo.
Sedela je nasproti mene in se opravičevala za solze med masažo in za ne-čutenje. Postopoma sem začela z vprašanji mehčati njeno obrambno držo in polniti tiste praznine, ki so bile samo navidezne, dokler se niso začeli procesi pri Lučki samodejno sprožati.
»Zaradi mene sta se starša ločila,« je dejala.
»Koliko si bila takrat stara?« sem jo vprašala.
»Šest let. Toliko, kot je sedaj stara moja hči.«
Tole mi je bil pomemben podatek, saj se po navadi aktivirajo podzavestni sprožilci takrat, ko pridejo naši otroci v tisto starostno obdobje, kot smo bili mi v času travme. To sem ji tudi povedala. Nadalje sem jo poprosila, naj od daleč pogleda na sebe, kot na šest letno deklico. Brez obsojanja, brez krivde, zgolj kot bi gledala film na velikem platnu. Meni je bilo pomembno, da je Lučka čim dlje držala fokus na to »kritično« obdobje njenega otroštva. S podvprašanji sem prodirala vedno bližje in globje, čutila sem, da se bo vsak čas predrla lupina, ki je tako skrbno varovala to veliko bolečino. Trajalo je kar nekaj časa in zgodilo se je.
Neustavljiv krčevit jok, zvijanje telesa, davljenje (kot bi jo sililo na bruhanje), v glavnem izredno, izredno intenzivna reakcija.
»Zlagala sem se! Nič ni bilo res! Vse je bilo zaradi mene, ….nisem vredna, da živim….ne! Ne morem več naprej. Gnusim se sama sebi ….« in še in še je vrelo iz nje. Pustila sem ji, da je prvi naval bolečine, jeze in obupa preplavil njeno telo in da se je napetost sprostila. Solze so tekle v potokih. Ko se je umirila, sva sedeli v tišini kar nekaj časa, vsaka beseda bi bila odveč.
»Ko boš pripravljena, lahko nadaljujeva. Lahko poveš. Ali pa ne … odločitev je tvoja,« sem ji dejala čez čas.
Lučka je spregovorila. »Oče je alkoholik in vse mogoče je počel z mamo, najraje jo je pretepal. Videla sem stvari, ki jih ne bi smela. Zelo sem se bala zanjo in nisem vedela, kako naj ji pomagam. Očeta sem sovražila iz dna duše. Najraje bi ga videla mrtvega.
Sploh ne vem, kako mi je prišla v glavo misel, da je z menoj počel stvari, ki jih delajo odrasli. Ne vem. Mogoče sem videla, da je to delal mami. Izmislila sem si. Vse sem si izmislila!!! To ni bilo res! Ni se me dotikal! Sploh ne vem, če me je opazil, da sem v družini. Boli. Joj, kako vse to boli!«
Pri Lučki je šlo za delno »amnezijo« na dogodek iz preteklosti. Vedela je, da se je zaradi nje nekaj zgodilo in da tisto kar je naredila, je bilo hudo narobe. Skozi kakšno obravnavo je šla pri takratnem lažnem razkritju, ne vem. O tem nisva govorili. Dejstvo je, da se je pri njej ustvarilo bolečinsko jedro, ki se je ovilo v kokon in počivalo tam vse dotlej, ko jo je njena hči spomnila na »nekaj« neprijetnega, ki se je zgodilo v enakem starostnem obdobju. Lučka je do podrobnosti razvila selektivni um, ki ji je zelo natančno pošiljal tista sporočila, ki so bila zanjo sprejemljiva. Če niso bila, je hitro naredila obvoznico in si jih je z lažmi in pretvezami priredila.
Njena hči je pa je bila tam. Vsak dan, znova in znova in Lučka se ni imela kam umakniti. Ob hčerki se ji je zbujala pozaba, ki jo je potlačila in nazadnje ni bila več sposobna obvladovati svojega življenja. Iz dneva v dan je postajalo bolj naporno, življenje prepleteno z lažmi, brez občutkov, čutenj, prisoten strah, prisotno »razkritje« in tako naprej. Z Lučko sva se dobili še nekajkrat. Zelo lepo je napredovala, počasi, vendar vztrajno. Še vedno delava na tem.
Boleča je bila ta izkušnja in hkrati še eno spoznanje več, da slej ko prej pride dan, ko se bomo soočili sami s sabo.