»Želim si ljubezni. Partnerja oz. iskrenega odnosa«, so bile besede lepotice, ki je sedela nasproti mene v prostoru, kjer sprejemam stranke. Povedala mi je nekaj osnovnih dejstev iz svojega življenja; odraščala v povprečni slovenski družini, dokaj religiozni, dve resni vezi (sedaj je samska), en otrok, v karieri napreduje, … o sebi pa to, da je imela nekaj zdravstvenih težav v otroštvu (zobje in poškodba noge), da si ni všeč in da ve, da ji v določenih momentih zmanjka samozavesti.
Sledila je HM. Kot vedno sem se tudi tokrat prepustila ‘vodenju’. Dlani so me peljale po telesu, na eni nogi sem se zadržala več časa, za kar sem kasneje izvedela, da je bila to poškodovana noga in ne samo to, nogo ima celo krajšo; na zunaj se ne vidi. Kasneje na hrbtu sem opazila, da ima na sredini križnega predela znamenje, ki je modre barve, modrico, veliko kot odtis palca. Položila sem dlan nanj in čakala, če mi bo modrica »povedala« kakšno informacijo. Prvo, kar sem občutila je bilo silno vznemirjenje, ki se je polastilo mojega telesa. Za tem so prihajali občutki nemoči, samote, pozabljenosti, zavrženosti ,… Kmalu so se začele pojavljati slike. Ob tem sem položila eno dlan na srčno čakro in občutki v meni so se še okrepili, hkrati pa se je pričelo mišično trzanje med lopaticami, njenimi.
Zgodba, ki se je odvila, ni bila lepa, še najmanj prijetna. Priznam, da mi je včasih težko pri kateri stranki, ko ji povem, kaj se je dogajalo v katerem izmed njenih preteklih življenj. Po drugi strani pa tudi vem, da je to ena izmed poti, ki lahko stranko popelje iz brezna ali kroga, v katerega se je ujela.
Bella (tako jo bom poimenovala), je po masaži tudi zaspala, saj je telo potrebovalo počitek. Po »soljenju« je nastopil trenutek soočanja z njeno preteklostjo.
»Pisalo se je prvo ali drugo stoletje, bila si ženska, lepotica. Bogata različnih znanj in veščin si tisti čas predstavljala nevarnost okolici in družbi. Patriarhalna družba te je izločila, zavrgla. Okusila si vse mogoče grozote. Pohabljenost, iznakaženost, zavrženost, posilstva, detomor, … Bila si brezdomka, odvisna od milosti drugih ljudi, bila si tarča posmehovanja in prezira. Niti najmanj ti ni bilo lahko. Izgubila si vero vase, doživljala si se kot »napako« družbe in življenje tudi končala na takšen način.«
Ves ta čas me je Bella neprizadeto poslušala. Prav čutila sem njen oklep in ščit, s katerima se je branila pred mojimi besedami. Vprašala sem jo:« Povej mi, kako se danes doživljaš?«
»Nevredno, nesamozavestno«, mi je odgovorila. Postavila sem ji še nekaj vprašanj.
»Ne sprašuj me več. Nočem, da me gledaš. Ne glej me!« je bil njen odziv. Vedela sem, da se ji budijo potlačeni občutki in da jih ni bila pripravljena sprejeti. Kljub temu sva čez nekaj trenutkov nadaljevali s postavljanjem zgodbe v ta čas. Končna slika je bila takšna;
v otroštvu kompliciran zlom noge, katerega posledica je krajša noga (pohabljenost), velike težave z zobmi in s tem tudi povezane bolečine, krvaveče dlesni in neudobni vsadki (iznakaženost, ne glejte me). Prav tako je imela in še vedno ima težave s kožo, predvsem po obrazu (ne glejte me). V odraščajočem obdobju je bila žrtev spolne zlorabe (posilstva v preteklosti). Za seboj ima tudi splav, za katerega se je odločila (v preteklosti detomor). Ob razhodu s partnerjem je ostala praktično brez vsega in danes živi v najemniškem stanovanju. Zelo si želi priti »na svoje« (brezdomka v preteklem življenju). Prav tako ima še prisoten vzorec »sama ne bom preživela« (odvisnost od drugih v preteklosti).
Tole je seveda samo nekaj iztočnic in vzporednic iz obeh življenj. Dogajalo se je še dosti več. Je pa dejstvo, da dokler jo bodo prežemali občutki o tem, da ni vredna, da ni lepa in da ni dovolj, jo bo tako sprejemala tudi okolica. S programom »ne glejte me« sporoča vsem potencialnim moškim točno to in tako ostaja nevidna za morebitne kandidate.
Življenje je preplet različnih zgodb, v katerih odigramo točno to, kar smo si izbrali. Sopotniki so kot statisti v filmih, da nam pomagajo izživeti dogodke, trenutke in situacije, saj brez njih ne moremo napredovati in se osmisliti. In na koncu ima vsak zakaj svoj zato.