»Ne spomnim se svojega rojstva, spomnim se pa, kakšno stisko, grozo in odpor sem doživljala, ko me je mama dojila. Vem, da sem samo kričala in nisem hotela piti iz njene dojke, …nisem ji znala povedati, reči, da naj neha, … čeprav sem v glavi vse razumela,« je bila ena izmed zgodb, vitalne, privlačne ženske srednjih let. »In tiste plastične zaščitne hlačke, ki so mi jih oblekli preko plenic, … sem mislila, da se mi bo zmešalo, kako me je pekla in ščemela vsa koža. Pa jim nisem znala drugače povedati, kot pa z jokom in upiranjem.«
Priznam, da sem tudi jaz bila presenečena, da je pred menoj dejansko nekdo, ki se tako dobro spomni začetek svojega življenja. Pravijo, da se večina ljudi spomni dogodkov iz obdobja treh let, jaz zase vem, da se spomnim določenih situacij, ki so se zgodile okrog enega leta.
Povedala mi je tudi, da lahko komunicira z umrlimi in na takšen način predaja sporočila svojcem. S to razliko, da jo duše umrlih poiščejo in ji povedo sporočila. Vendar o tej svoji »posebnosti« ne govori rada, saj okolica ni naklonjena temu. Precej uvoda sva naredili pred HM, obe sva bili prijetno vznemirjeni, jaz mogoče še bolj, ker me je prav zanimalo, kakšna zgodba se bo odvila.
Masažo sem začela kot običajno, se povezala z njeno energijo, se povezala ‘zgoraj-spodaj’ in kar nekaj časa se ni nič zgodilo. Razen, da sem čutila nemir Nje, ko sem polagala roke na srčno in grleno čakro. Kasneje mi je povedala, da je ob tem doživljala veliko stisko in da me je že hotela prekiniti, vendar sem kmalu sama odmaknila dlani. Reakcija jo je očitno vznemirila, saj sem v tistem trenutku povezovala um in srce, oziroma uravnavala srčno čakro, saj je bila precej majhna, kot posledica neposlušanja sebe in negiranja svojih notranjih, srčnih želja. V trenutku, ko sem odmaknila dlani iz predela med lopaticami, sem dobila sporočilo, ki sem mu intuitivno sledila. Obrnila sem dlani na hrbtno stran in dejansko z nohti rahlo potegnila po njenem hrbtu najprej od križnice do ramen in potem še prečno čez hrbet, kot bi risala mrežo. Ponovila sem še enkrat in potem sem pridržala dlani nad njenim hrbtom tam nekje v višini desetih centimetrov.
Kar se je dogajalo v naslednjih trenutkih, nisem mogla verjeti. Na hrbtu se je izrisala mreža, ki je postala živo rumene, skorajda zelene barve. V tistem pride naslednje sporočilo; planetarna mreža. Še vedno sem strmela v sijočo mrežo, odmaknila oči in še enkrat pogledala. Mreža je bila še vedno tam, vendar je počasi izginjala. Mene je obdala ena sama globoka hvaležnost.
Pred menoj je bila stara duša, ujeta v telo ženske, ki si jo je izbrala zaradi njene moči in senzibilnosti. Ob materializaciji v ta svet, oziroma ob rojstvu, se ji ni zaprl kanal, ki povezuje med seboj različne svetove, prav tako spomine in možnosti komuniciranja z različnimi entitetami. Preko planetarne mreže lahko dostopa do različnih nivojev, kot tudi znanj in vzpostavitvijo povezav med različnimi dimenzijami. Od tu tudi ta zgodnji spomin na prve dni življenja na tem planetu in kasneje sposobnost komunikacije z umrlimi.
Kar nekaj časa sva še gradili zgodbo, povezovali dogodke med seboj in videlo se ji je, da je pomirjena. Predvsem strah, da je z njo nekaj narobe, se je razblinil. Čez nekaj dni sem dobila od Nje prijetno sporočilo, ki se glasi takole:
Draga Nataša, ta zapis je nastal preden si mi bila poslana. »Žalost, globoka žalost v meni …Ne gre več. Ne tako. Nekaj je zelo narobe. V meni. Ne znam ven. In koga naj prosim, da mi pomaga, če nikoli nisem prosila za pomoč? Ne poznam tega terena. Je kdo kje kažipot?« Hvala ti. Iz srca. Delčki so se postavili v celoto. Zdaj vem, kdo sem. In še pomembneje; zdaj vem, zakaj sem tu. Objem…