Da se največ posilstev zgodi med štirimi stenami, je dejstvo. Drugo dejstvo je, da se o tem ne govori. Tretje dejstvo je, da se tovrstno nasilje ne smatra kot nasilje in četrto dejstvo je, da ga žrtev pogosto sploh ne vidi.
Na HM je prišla zaradi izčrpanosti in zato, da jo »napolnim« z energijo. Da ne zmore več, mi je povedala in da je iz dneva v dan bolj utrujena in odsotna. »Takšna vendar ne smem biti, saj me mož in dva otroka (osnovnošolska) rabijo,« je dejala. Veliko je govorila o tem, kaj se spodobi in kaj je prav, da tako pač je, da je tudi pri ostalih podobno in da je tudi pri njih v družini bilo tako.
Pred menoj je sedela ženska, ki si je nadela vlogo žrtve. Seveda je ni opazila, niti ni vedela, da jo igra. Vloga žrtve je zelo izrazita pri osebah, ki so prevzele celični ali dušni nivo, ali pa kar oba.
Sledila je masaža. Slaba pretočnost energije v telesu, nesproščenost, negotovost, begajoče misli, telo je bilo dejansko pripravljeno na beg. Trajalo je nekaj časa, da se je sprostila. Telo nikoli ne laže, telo pokaže realno sliko. Če bi pogledala tako od zunaj, bi rekla, da sta bili pred mano dve različni ženski. Prva je ta, ki se skriva za masko popolnosti (narejen nasmeh, naučene izbrane besede, zunanja urejenost, ki meji na perfekcionizem …), druga ranljiva, močno poškodovana, izgubljena, osamljena, …
Včasih se zgodi, da ne pošljem osebe takoj po masaži v proces razstrupljanja v solno sobo, ampak začneva s pogovorom. Tudi pri njej je bilo tako. Tole kar bom opisala, je precej skrajšan del celotnega tretmaja. Skratka. Ugotovili sva, da izhaja iz premožne in ugledne družine, kjer je bil prisoten alkohol, prepiri, pretepanja, mamine solze, žalost, obup in nemoč. Po »divjih« dneh so sledili »ljubeči« dnevi in oba starša sta ji povedala, da se to dogaja pri vseh družinah, sploh tam, kjer se imajo zelo radi in da o tem, kar se pri njih doma dogaja, se NE govori. S sestro sta opazovali skozi ključavnico ali priprta vrata kako je oče pretepal mamo in hkrati poslušali mamino kričanje, ki se je končalo z jokom in škripanjem postelje. Naslednji dan je mama modrice prekrila s pudrom in skuhala kosilo, kot da se ni nič zgodilo. Kot mladi punci ji ni bilo nič jasno. Razpleti zgodb so se ji »kristalizirali«, ko ji je mama povedala, da ni to nič kaj takega, da se to dogaja v vseh družinah, da ženske pač morajo potrpeti in da moški morajo kdaj pogledati pregloboko v kozarec, ker jih to dela možate. Družinska dinamika se je trdno zasidrala v vsako celico njenega telesa.
Postopoma sva prešli na njen zdajšnji zakon. Njen mož ne pije, na srečo, je rekla. Spada med občasne pivce. »Kaj to v realnosti pomeni,« me je zanimalo. »To pomeni, da vsak dan popije pivo ali dva, včasih tudi liter vina. Saj ne pije čistega, špricarje si naredi. Nikoli ni pijan in ne razgraja. Prav zabaven postane, drugače je bolj pust.« Zanimivo. Opravičevanje njegovega pitja. Šli sva dalje.
Ja, seveda ona poskrbi vse za dom, družino, otroka, ker on nosi domov denar. »Dela za nas, da lahko brez skrbi živimo. V bistvu se precej žrtvuje za našo družino, ker ima zahtevno in odgovorno službo.« Ok. Jaz sem glava družine, tako bo, kot bom rekel, zaslužim si spoštovanje in vašo pokornost, ti si zato tukaj, da mi služiš …bi lahko bil prevod njene pripovedi.
Greva naprej. »Kakšen odnos je med vama?« »Vsi mi pravijo, kako dobrega moža imam in da sem lahko srečna.«
»Kaj pa ti misliš?« »Da imam res srečo. Kadar kam grem, s prijateljicami na primer, sicer ne hodim kaj dosti ven, ga skrbi zame in me vedno pokliče. Ali pa mi po telefonu pošlja sporočila, da me pogreša in da naj se ne zadržim predolgo.« Jasno, kot beli dan …kontrola in nadzor, ki se odvija v imenu ljubezni.
»Kaj pa vajina spolnost?« Tu se je pa začelo zatikati. Povedala je, da je mož zelo potenten, da bi jo imel kar naprej in da je to niti ne moti, razen takrat, kadar je res utrujena ali se ne počuti najbolje. Pravi, da v takšnih trenutkih potrpi, saj to menda počnejo tudi druge ženske, sploh, ker je potem dan ali dva mir. Pa še drugje ne bo iskal. Orgazma z njim še ni doživela (mož ji je povedal, da je očitno frigidna, s čimer se je tudi strinjala). Povedala je tudi, da njen mož rabi več seksa, da je lahko potem dovolj zbran na zahtevnem delovnem mestu in da se lahko varno pripelje v in iz službe (!!!???). Vsako leto ko gredo na dopust (kampirajo z avtodomom), ji mož pove, da je vožnja v srednjo Dalmacijo odvisna od nje, kajti če mu ne ustreže v spolnosti, se lahko zaradi njegove nepotešenosti (ker pač ne bo zbran med vožnjo) pripeti prometna nesreča in lahko umreta oba otroka in mogoče še on, kako bi pa potem lahko s tako groznim občutkom živela do konca življenja. »Take grozote si niti ne upam predstavljati!« In potrpi. Njen mož je vrhunski manipulator, ki ji nalaga vse negativne občutke, ki sploh obstajajo. Nedvomno, da je tudi njen mož zelo, zelo poškodovan.
Opazovala sem jo in videla, da še vedno ni dojela. Potem sva obrnili vlogi. Jaz sem odigrala njeno, ona je bila poslušalka. In potem še enkrat.
Flash!!! Buummm!!!
Ja, zgodil se je preboj! Pod težo bremena se je sesedla na tla v krčevit jok. Njeno telo je bilo tisto, ki ji je povedalo, da je zlorabljena na celi črti. Pohabljena v duši. In prva učitelja sta bila njena starša.
Obsoditi starša, njenega partnerja, njo samo? NOBENEGA. Obsojanje nikoli ni rešitev. V tem primeru je šlo tudi za dušni dogovor. Trening manipulacije, kako razmišljati s svojo glavo, čutenje lastnih občutkov in lastnega telesa. Razreševanje ujetosti v odvisnosti čustvenega, psihičnega in fizičnega manipuliranja.
Po uvidu kakršne koli situacije, ki nas ne podpira v življenju, ali po razsvetljenju ki temu sledi, je tukaj še peto dejstvo, in sicer, da se ti podobna zgodba ne more več ponoviti. Kot je ena plus ena dve, te živa duša ne more več prepričati v to, da je ena plus ena karkoli drugega.
Preseganje vzorcev in menjave programov iščejo zanimive poti.