Prišla je zaradi odnosov. In naveličanosti v življenju. Rutina iz dneva v dan. Nič novega, brez prihodnosti.
Povedala mi je, da je ločena, sinova sta ostala pri očetu, eden polnoleten, drugi, ki se bliža tridesetim, si ustvarja družino. Ker ima ona občutek, da »njeni« moški še vedno rabijo mamo ali žensko roko, še vedno prihaja k njim domov, da jim kaj postori. Poleg službe je to dežurstvo zanjo skorajda edini dogodek, ki se ji še zgodi v življenju.
Sledila je healing masaža (HM), v kateri se je razkrilo zadnje preteklo življenje stranke, ki jo bo imenovala Jasna.
Ko sem se povezala z njeno energijo, je branje telesa šlo z lahkoto. Poleg tega ima na telesu zelo sporočilen tatu, ki je povedal precej. Dlani sem polagala na stopala in na pregib pod koleni in prejela prvo sporočilo. Pot. Kakšna pot in kam, sem vprašala. Z lastovkami, čez morje, ladja, tujina. Velika soba, dojenček, bolečina, žalost, praznina in grenkoba. Aleksandrinka, je bilo zadnje sporočilo, ki sem ga prejela pri »obdelavi« spodnjega dela telesa, se pravi nog. Prestavim se na hrbet. Zgodba se nadaljuje. Kar zaznam je bila vroča spolna čakra in zaprto, ranjeno, osamljeno srce. Položim dlan na med lopaticami, z drugo rahlo masiram vratni predel. Jasna je začela zapuščati telo, ter se je predajati in sprehajati »med svetovi«. Naslednja sporočila so bila; zapuščen dojenček, odhod od doma, zamera, zavist, nevoščljivost, ločenost od domačih, …
V solni sobi je Jasna doživela svojevrstno videnje in čutenje. Ujetost v kokon, iz katerega se je »izvalila« in postala lep metulj. Kljub vabilu, da naj poleti v svet, naj spusti ujetosti, vendar je na vsak način želela nazaj, v varno in poznano okolje, v njenem videnju nazaj v kokon. Nazadnje se vendarle odloči in odleti v svet.
Prišel je čas, ko sva analizirali dogajanje. »Koliko časa si dojila prvega sina,« sem jo vprašala. »Šest mesecev,« mi je odgovorila. »Drugega pa tri. Mleko sem izgubila med dopustom na morju, » je nadaljevala, »zaradi stresa, ki sem ga doživela. Moja sinova sta si kot tujca, nikoli si nista bila blizu. To me je vedno bolelo. So pa starejši sin, njegov oče in tašča zelo navezani eden na drugega. Mlajši sin pa name. On še zdaj hodi občasno spat v mojo posteljo v hiši, kjer smo živeli.« je zaključila Jasna.
Seveda, zgodba je dobila vsebino. »Pokazala se mi je pot,« sem začela, »ki te je vodila preko morja, odšla si v svet za boljši jutri svoje mlade družine, doma si pustila šest mesecev starega otroka (prvega sina si dojila pol leta) in se odločila za nadomestno mamo v Aleksandriji, kamor so Slovenke pogosto zahajale. Otrok je bil prepuščen možu in njegovi mami, se pravi babici. Zgodba se ponovi tu, saj je starejši sin zelo navezan na babico. Otrok, ki si ga dojila na tujih tleh, je v tem življenju tvoj drugi sin. Razumljivo je, da sta si zdaj brata kot tujca. Ti si z lastovkami prihajala in odhajala iz tujine v domači kraj, kjer pa si bila vedno manj in vedno slabše sprejeta. Zavist, nerazumevanje, obtoževanje in občutki krivde so te spremljali vse dni. Občutek krivde imaš še danes, ko si se ločila od moža in zaradi tega se TI ne moreš ločiti od svoje družine, ker se ti zdi, da te rabijo. Čeprav so sedaj že odrasli, ampak v tebi je program,ki se ti vklaplja še iz preteklega življenja. V bistvu želiš nadoknaditi vse, kar takrat nisi mogla, ko si šla služiti, zato jim še vedno hodiš pospravljat. Mlajši sin in ti sta seveda zelo močno med seboj povezana, saj te je imel v Aleksandriji za svojo mamo, zato sedaj še vedno zahaja v tvojo posteljo, da te lahko občuti ob sebi.«
To je seveda samo del tega najinega pogovora z Jasno, ki se mi zdi tudi najbolj ključen, da ga vam razkrijem. Dogajalo se je še mnogo tega, ki pa ima seveda večjo težo za Jasno samo, saj so še druge povezave in vzporednice iz preteklega v zdajšnjem življenju. Katere, pa ve ona sama.