Prišla je s težo, ki jo je nosila kot obvezno prtljago že nekaj časa s seboj. Znašla se je v krogu, kjer se je vrtela kot centrifuga v upanju, da jo končno nekaj vrže ven. Porušen svet, praznina, bolečina, izgube in kaos.
Sedela je nasproti mene in iz nje so vrele besede, dihala skorajda ni. Zelo plitvo in površinsko, kot bi se ne upala zadihati globlje, da ne bi slučajno prebudila speča čustva in občutke. Vstala sem, se ji približala in položila prste na njeno desno stran spredaj in zadaj ob lopatici. Postopoma se ji je umiril dih.
Nadaljevali sva v masažni sobi. Položila sem dlani na telo, pred seboj sem imela nežno majhno dekletce, ki mi je sporočalo, da je zanjo vse prehitro, da ne zmore, da se ne znajde, da jo je strah, da trepeta za naslednjo izgubo, in da ne se ne znajde v svojem telesu, v svoji energiji. Telo je začelo popuščati, um se ji ni v celoti umiril. Fizične spremembe, ki sem jih zaznala, so bile neverjetno vroče dlani, bolj od mojih. Dobro, pomislim, na podzavestnem nivoju spušča, kar ne rabi več. Vzorci, programi, pričakovanja. Prav tako jo je zajel val toplote in roza svetlobe, ki ji je napolnil telo z brezpogojno ljubeznijo.
Sledila je solna kopel, v rjuho zavita je bila odeta v kristale bele soli, ki so iz njenega telesa potegnili vse, kar je želela odložiti; tesnobo, žalost, občutek zapuščenosti, težo bremena, ki ji je sedala na prsi.
Po koncu terapije so ji žarela lica in imela je iskriv pogled. »Po dolgem času spet diham….ne morem verjeti….celo na hrbtu sem lahko ležala. Teže v prsih ni več,…mislim, da bi lahko kar poletela…« so bile njene besede, preden je zapustila salon.
Njeno poslanstvo v tem življenju je, naučiti se živeti polno življenje, kljub prerani smrti mame in nepričakovanega odhoda očeta s tega sveta. Šlo je za dušni dogovor sorodnih duš.