Odšel je. Potihoma, nežno, brez velikega pompa. Ja, zgodilo se je tudi meni. Bis. Nakit, ki sem ga nosila več kot štiri leta, ki je bil poklon Cosmosa in s katerim sva preživela marsikaj.
Vem, da sem bila zaradi nakita zaščitena, nič hudega se mi ni zgodilo v Afriki, pa bi se mi lahko. Lahko bi skozi odprte rane prišle nepovabljene energije, me uporabljale in izrabljale. Nakita nisem slekla nikoli. Tudi, ko sem se pred dvema letoma in pol zbudila iz kome (malarija) na infekcijski kliniki v Ljubljani, sem ga še vedno imela na sebi. Sami veste, da na oddelku intenzivne nege nimaš na sebi nič. Jaz sem bila oblečena v Bis. Kasneje, ko sem že prišla k sebi in ko se me premestili na splošni oddelek, sem prosila sestre, če mi ga lahko snamejo, odrežejo ali kakorkoli osvobodijo, saj sem imela občutek, da me stiska, duši, kajti trebuh sem imela kot balon, zaradi akutne odpovedi jeter in ledvic. Niso hotele. Rekle so mi, da bo že minilo, in da če sem ga imela v »šok sobi«, ga lahko imam še tukaj. Pa sva šla z Bisom skupaj dalje. Do danes.
Ko me je katera od žensk, ki nosijo nakit in se jim je strgal, vprašala, kaj sedaj in kaj se je pravzaprav zgodilo, bi ji povedala, da je nakit opravil svojo nalogo. Da naj bo pozorna, v kakšnih situacijah se je nahajala pred tem, o čem je razmišljala, kaj se ji je zgodilo »drugačnega«, kajti tukaj se skriva odgovor, …
Kaj se je zaključilo pri meni, da je odšel? Katero stvar sem prerasla, da ga ne potrebujem več? Kaj sedaj? Občutki so mešani, ne znajdem se še najbolje. Ni enostavno, sploh po tolikih letih. Kar lahko rečem je to, da sem mu lahko iskreno zahvalim, da sva skupaj krmarila toliko let. Hvaležna za podporo, čutenje, spremembe in potrditve. Pogrešala te bom, moja afriška ljubezen.