Lokacija: Koper, bar ob plaži
Čas: dve uri pred predstavitvijo knjige Oblečena v kente, pri Sv. Antonu, Koper
Prisotni: Maxi, Berta in jaz
___________________________________________________________________
»In kako se počutiš?« me vpraša Berta.
»Ne vem. Čudno. Kot da imam povsem prazno glavo,« ji odgovorim.
»Greva tapkat?«
»No, pa dajva.«
Udobno se namestiva na stolih, zavzameva prvo tapkalno pozicijo, globoko vdihnem in začnem slediti Bertinim besedam.
»Prazna glava. Imam povsem prazno glavo.« Vdih in izdih. Berta nadaljuje. »Imam prazno glavo in ne vem, o čem bom govorila.« Ponavljam za njo.
»Čeprav sem živela v Afriki, imam zdaj prazno glavo in ne vem, kaj bom govorila.« Sledim ji in narediva nekaj ponovitev.
»Čeprav imam prazno glavo, sem čisto ok.« Ok. Čutila sem, kako mi je postajalo smešno, prav otroško smešno, tista posebna radost, spontana in naivna se je naselila po mojem telesu.
»Čeprav sem o tem napisala knjigo, imam sedaj čisto prazno glavo. In pojma nimam, o čem bom govorila.« Ponovim za Berto in se začnem režati, kot da mi je povedala svetovno dober vic. Tudi Berto popade smeh … »in kako se zdaj počutiš? Je še prazna glava?«
»Jaaaa, itak, da je še prazna glava. Ampak, a veš kaj Berta, moja glava mora biti prazna zato, da bom govorila iz srca, da bom govorila iz sebe,« z navdušenjem razlagam in čutim hvaležnost. Napetost je povsem izginila, prav nič več me ni skrbelo, kaj bom pripovedovala na predstavitvi knjige, ker mi to sploh ni bilo več pomembno. Vedela sem,da moram zaupati in se prepustiti. Tudi s prazno glavo.
Berto imam res rada. Mimogrede me pripelje do rešitve, do uvida, do spoznanja ali notranjega razsvetljenja. S tapkanjem, ki je tako zelo preprosta in učinkovita metoda, se lahko v parih minutah povsem skuliraš. Ali po parih urah, odvisno tudi od posameznika, ni pomembno. In dobro je to, da je vse dobro in vse je v redu. Nič ni narobe, vsi naši notranji občutki so tako zelo naši, da jih moramo sprejeti in objeti. Berta obvlada in zna.