S hvaležnostjo in sočutnostjo se s spomini vračam v zadnje dni, ko sem ponovno doživela nekaj, čemur bi lahko rekla celostno zdravljenje ali celjenje ran ali ozaveščanje lastne biti. Zaradi dogodkov zadnjih petih dni se vračam na začetek, tako daleč nazaj, kot mi seže spomin. Meni seže v obdobje starosti nekaj mesecev, takrat,ko sem se začela postavljati na noge. Ja, moji prvi koraki na poti v Življenje.
Pred petimi dnevi sem bila v bolnici, opravili so mi abrazijo. Rutinska zadeva za zdravniško osebje in neljuba izkušnja, ki doleti mnogo žensk. Sčistili so mi maternico. Potrebovala sem zdravniško pomoč, saj sama tega nisem zmogla.
Oblečena v zeleno haljo in v spremstvu medicinske sestre prispem v operacijsko dvorano. Medicinski inštrumenti, operacijski stol in osebje oblečeno prav tako v zeleno. Pokažejo mi, kam se naj uležem. Uležem se. Razširim noge. Rečejo mi, da naj odročim roki, vsako na nosilec ob ginekološkem stolu. Na eni roki mi pripravljajo kanal za narkozo, na drugi mi merijo pritisk. Nad mano tista ogromna luč, ki deluje grozeče. Na kratko mi razložijo postopek. Zaprem oči. Počutim se tako nemočno in tako zelo razgaljeno. Razčetverjeno. Začutim, kako se mi pod vekami nabirajo solze in mi počasi začnejo polzeti proti ušesom. A je kaj narobe, slišim. Odkimam. Saj bomo lepo poskrbeli za vas, slišim drugič in globoko zavzdihnem. Čez nekaj trenutkov me preplavi toplota in tema se naseli okoli mene. Zaspim.
Še isti dan sem odpuščena iz bolnišnice. Za nekaj dni se preselim k staršem v oskrbo in varno okolje. Pri mojih skoraj petdesetih letih sem se vrnila nazaj v gnezdo, k mami in očetu. Ne za to, ker ne bi mogla sama poskrbeti zase, saj bi. Gre za nekaj povsem drugega, veliko večjega. Gre za zgodbe, ki pišejo družinsko kroniko, žensko zgodovino in gre za celjenje odprtih ran.
Gnezdo. Maternica.
Simbol ženskosti, svetišče in tempelj, kjer se ustvarjajo življenja in kreirajo zgodbe. Moje prednice; moja mama, njena mama, moja prababica, njena mama itd., moje sopotnice; moja draga sestra Tanja, sorodnice, prijateljice, znanke in moje naslednice; moja hči Urša, njena hči (ki zagotovo nekoč pride), … vse te ženske pletemo niti ženskega kroga in si predajamo znanja, izkušnje, nauke in spoznanja. Prav tako si predajamo bolečino, trpljenje, nemoč, strahove in negotovost. Koliko njihovih zgodb je bilo ujetih v moji maternici in kakšno zgodbo bom jaz predala naprej?
Ali si v resnici dovolim biti to, kar sem? Ali si dovolim vzeti čas zase, ko je le ta potreben? Ali si znam prisluhniti in priznati nemoč? Ali se znam objeti, ko mi je hudo? Moje prednice tega niso znale. Vedno in povsod so bile na razpolago. Moja babica je kmečka ženska, ki jo je pred petdesetimi leti doletela usoda čiščenja maternice. V bolnico se je peljala s kolesom in iz bolnice tudi! Seveda, kaj se je pa drugega pričakovalo od močne, kmečke ženske? In ta ista ženska, moja babica pri 94 letih mi je včeraj rekla, Le pazi se in počivaj! Kakšen napredek! Poslušam zgodbe, kako so ženske rojevale na poljih in delale naprej. Vse to se je dogajalo. In vse te zgodbe so zapuščina »močnih« žensk svojim hčeram in sinovom. Sporočila o tem, da ženska vse prenese in potrpi.
Jaz in moja maternica.
Mislim, da se nikoli poprej nisem toliko povezovala z njo, kot v zadnjih dneh. Povedala mi je, da je bila utrujena, pozabljena, zanemarjena in zapuščena. Povedala mi je o trpljenju, ki ga je doživljala ob preziru in nespoštljivem ravnanju. O strahu po zavrnitvi in o hrepenenju po ljubezni. Zaradi vseh ujetih zgodb je jokala skoraj mesec dni. Njene krvave solze so me vsak dan znova opominjale, da je čas, da pocelim kar je ranjenega ; odnose. Da spustim, kar držim. Da sprejmem, kar ne morem spremeniti. Da se zavem moči, da prepoznavam svojo moč v sočutni bližini drugega in da se začutim. Ravno v teh dneh sem po »naključju« odkrila intervju Suzane Grau, ki je gostovala pri Zvezdani in kako zelo so me božale njene besede. Ženska moč, žensko povezovanje, menstruiranje in zgodbe ujete v maternico. Dobila sem potrditev o tem, kar se mi je pletlo po glavi in o čemer mi je prišepetovalo srce. Pomirila me je misel, da nisem sama. Res nisem sama. In Suzana mi pošlje sporočilo, Slišim te, ja!. V tistem trenutku se mi je v telo naselil mir. Bila sem pomirjena sama s seboj in povezana z vsemi ženskam; mojimi prednicami, sopotnicami in naslednicami.
To noč sem imela svetlo noč. Bila je noč, ki je svetlila in razsvetlila moja nova izkustva, da sem se lahko predajala globokim občutkom ponižnosti in hvaležnosti. Moja Maternica mi je hvaležna. Naredila sem veliko delo. Počistila sem za nazaj in za naprej. Dovolila sem si počivati, dovolila sem si razvajati v maminem objemu in v očetovi trdnjavi.
Drage Ženske, moč je v povezovanju in vedite, da nikoli niste same. Jaz zdaj to vem.