Afriška kulinarika ima tudi svoje zakonitosti in pravila. Kot vsaka druga kultura. Prve dni, ko sem prišla v Afriko, sem si želela po svoje opremiti stanovanje. In ker pač to ni tako enostavno, kot pri nas v Sloveniji, porabiš bistveno več časa, denarja in energije že samo zato, da si kupiš nov jogi, na primer. Na kratko; ne poznajo normalnih dimenzij (kaj je kje normalno, je drugo vprašanje) in ko se me spraševali ali double bed ali queen size ali king size….jooooj….rabim jogi dimenzije 140×200!!! Ok, ga dobim. Potem ga mojstri privežejo na streho taxija in gremooo!!! Zgledalo je kot avion na štirih kolesih in občasno sem tudi imela občutek, da bomo poleteli. Torej, kulinarika.
Ko sem čakala, da mi privežejo jogi na streho taksija, pride mimo domačinka,prodajalka, ki je na velikem talarju, ki ga je nosila na glavi prodajala dimljene podgane. Ampak, to še ni nič. V posebnem vedru s pokrovom je bilo skrito bistvo, ki se mi je kmalu razkrilo. Zelo urejena gospa z italijanskim naglasom je vsa presrečna pritekla do ženske s podganami, jo ogovarjala, kako jo je že pogrešala in kako je že komaj čakala, da bo lahko pripravila to odlično specialiteto. Med tem je prodajalka odložila veliko posodo s posušenimi podganami na tla in odprla plastično vedro iz katerega je privel nedoločljiv vonj. Tak, ki te lahko obrne na hrbet. Kaj vidim? Črevca in želodčki divjih zajcev polni hrane, se pravi neočiščeni. Vsebina je bila zelene barve in sluzava in ko je italijanka kupila zajetno porcijo te specialitete, mi je navdušeno govorila, da je vredno poskusiti…ampak je hitro nehala, ker sem tudi sama najbrž izgledala sluzavo in zeleno.
Je pa res, da uporabljajo vsebino želodca in črev teh divjih zajcev za omake, ki so specialiteta tako v domači kuhinji, kot tudi v najboljših restavracijah. Zakaj? Divji zajček je vegi in njegova hrana je izbrana. Upam, da tega še nisem poskusila, vem pa ne. No, vsaj mislim, da ne. Hmmmm, sicer sem enkrat poskusila neko zeleno omako, …..