Veliki pokec

big bangNe dolgo nazaj sem razmišljala o tistih zanimivih poglavjih v življenju, ko se nam zgodijo velike spremembe in to kar naenkrat. Pridejo kot strela z jasnega in nemalokrat doživiš občutek razsvetljenja. Najbolj zanimivo je to, da za takšne preobrate sploh potrebuješ »velikih« besed ali branja svetih spisov, temveč se zgodijo tako spontano, med prijetnim (ali pa tudi ne) klepetom med dvema osebama, ki si lahko zaupata in se počutita varno.

Za spremembe moraš biti iskren sam s sabo. Na odgovore znotraj sebe moraš biti pripravljen.

Imam  prijateljico, ki je bila v vezi nesrečna. Velika ljubezen se je razblinila, ostajale so samo še razbitine, solze in slabi spomini. Želela se je raziti, pa ni imela prave moči. In seveda kup izgovorov.

Pred tednom dni sva se zopet srečali in klepetali o slišanosti in poslušanju, tako sebe, kot drugih, ko mi reče:

« A se spomniš, ko sva se pogovarjali, kaj naj naredim z Izidorjem in ti mi na vsem lepem rečeš; Kaj pa sploh še imaš rada na njem? In to je bilo zame kot šok terapija in ta tvoj stavek mi ni dal miru.« (Po tem pogovoru se je usedla sama s sabo, opravila iskren monolog in ugotovila, da ni prav nič narobe, če se razideta. Danes je srečna z drugim moškim).

Ja, spomnim se najinega pogovora, vendar do tega trenutka nisem vedela, da sem ji s tem preprostim stavkom razsvetlila situacijo. Povsem nedolžno, brez obsojanja in z razumevanjem.

Malo več kot teden dni nazaj, se je z menoj dogajalo podobno. Bila sem dva dni pred odhodom v Afriko, ko sem nekako v sebi čutila, da nekaj ne bo v redu če grem. Ampak seveda mi je um pridno prigovarjal, da kaj pa mi je, saj imam vendar avionsko karto, Goopti, plačan hotel, moža in hiško tam, kufri spakirani …mislim, a zdaj pa ne bi šla? Drugi del mene mi je prigovarjal; se spomniš svojih sanj par dni nazaj, kako si iskala pravi izhod na letališču in ga nisi našla in naslednji večer sanje, da te je na železniški postaji v trenutku ovila črna tema in si se ustrašila, da te bo povozil vlak; in kaj je s tvojim dihanjem ponoči, spet te duši …

Joj, ko je človek razcepljen, je hudo. Dva dni pred odhodom sedim s prijateljico na čaju in je videla, da nisem ok. Povem ji o mojih strahovih, dvomih, praobčutku o preživetju, (pred tem sem v mesecu februarju v Afriki zbolela za malarijo in po čudežu ostala pri življenju) in sporočilih, ki jih dobivam zadnjih nekaj dni. In v tem sproščenem pogovoru mi reče; »A veš, če te je pa tako strah, saj ti pa ni treba iti nazaj«.

Wooow. A da ne? Torej je možnost, da ostanem doma? Saj vem, sliši se noro! In tudi ni prvič, da sem pomislila na to možnost. Ostati doma.

Razlika je samo v tem, da me je prej um v trenutku utišal z logičnimi dejstvi, ker sanje in občutki pač niso dejstva v materialnem svetu. Ja, ostala sem doma. Poslušala sem sebe, svoje občutke, zanesla sem se na svojo intuicijo, slišala prijateljičine besede v pravem trenutku in padle so na pravo mesto. Ko sem ji to povedala, mi je rekla: »Aja, to sem rekla? Ne vem, je bilo čisto spontano.«

Ne zanemarite svojih občutkov, razvijajte intuicijo in dovolite si poiskati odgovore v nevidnem svetu okoli vas. In seveda tudi v sebi. Življenje vas bo nagradilo, samo poslušajte.