… pa lahko rečete, kar hočete.
Srkanje kave, domače, dišeče, vroče, v zgodnjem jutru, na pomolu iz rafije ob velikem sladkovodnem jezeru, stran od civilizacije. Tam, kjer cvetijo lokvanji in nasrkajo ribe, ki se ulovijo v lovišča, tam, kjer se ponoči prižgejo zvezde in kresnice začenjajo svoj obred ob spremljavi čričkov in ko se v ozadju slišijo afriški bobni, otroški smeh in čvekanje žensk.
Če hočeš al pa ne,
se ti v misli pripelje Ivanova črtica o skodelici kave, in kako se je tam nekje počasi ohlajala. Al pa se ni. Mogoče jo je Mati popila. Kdo bi vedel.
Pa samo skodelica kave je bila.