Solato bi!

Bil je eden tistih afriških dni, ko ti zapaše malo domače hrane, malo nostalgije in se odpraviš v večje mesto, oddaljeno za uro vožnje v natrpanem tro-troju, da se tega naužiješ. Do sedaj sem že bila navajena, da so mi mešano solato skuhali ali poparili, začinili s kisom za vlaganje in malo posolili. Kaj bi dala za skledo solate, tiste sveže, hrustljave, z bučnim oljem, seveda!

Sedim v restavraciji, klima, jedilni list, preglasna muzika, švic mi kaplja od komolcev. Vse je popolno. Listam po jedilnem listu in najdem! Tortilije z zelenjavo in OMG … imajo solate! Odločim se za paradižnikovo. Natakarici naročim kaj bi rada in še posebej se potrudim razložiti v moji polomljeni angleščini, kako mi naj pripravijo solato. »Please, no cook potato, just cut it and bring it to me; oil, vinegar and salt separated i will mix it  by myself. No cook potato!« Sicer me je natakarica malo čudno gledala in odšla z naročilom v kuhinjo. Čez sekundo pride nazaj v spremstvu kuharja in on me še enkrat vpraša, če res želim fresh potato in jaz se opravičim in rečem »ja, saj vem, da je malo čudno, ampak res želim fresh one« in si mislim, pa kaj jim ni jasno. A res morajo vse skuhat!

V čakanju na mojo hrano se mi je švic že zdavnaj posušil, Star je počasi postajal topel, ampak tudi tega se navadiš, da pač čakaš in čakaš in piješ topel pir. Končno, prišla je hrana! In to celo v spremstvu kuharja, ki mi je osebno prinesel težko pričakovano solato. Pred mene se postavita dva krožnika. Mmmmm, njami … tortilije na prvem in na drugem je bil na KOCKE NAREZAN SUROV KROMPIR. Poleg krompirja sta bili na krožniku še dve manjši šalčki; v eni je bil kis, v drugi olje. Vse lepo zdekorirano!

O MOJ BOG!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!! Zadela me je kap! Skoraj!

»It is ok?« me je spraševal kuharjev začuden obraz. Pa ne samo njegov! V ravni vrsti so okoli moje mize stali vsi kelnarji, kuharji, pomočniki, pomivalci, čistilke, vzdrževalci in vse ostale bele oči v restavraciji so bile uprte vame. Kako faco sem imela, niti nočem vedeti. Počutila sem se obupno! Ko me je kuhar še enkrat vprašal, če bo to v redu, so mi v tisti tisočinki sekunde švigali skozi možgane vse mogoči odgovori in rešitve. A naj pojem surov krompir, a naj zavrnem krožnik, pa saj sem vendar to naročila, kaj pa če me niso prav razumeli, kaj pa če sem narobe naročila…??? Itak!!! Narobe sem naročila, nisem hotela tega, hotela sem samo narezan paradajz!!! Nisem hotela potato, želela sem tomato!

»Yes, it is ok. But I can not eat this one, i mean, i want fried potato, fresh one, not frozzen. Frozzen has no taste, fresh potato is the best … » sem se slišala govoriti. »Yes, of course«, je dejal kuhar in  odnesel krožnik s surovim krompirjem. Naročila sem si še en Star, krompirček se je spekel, solata je počakala do naslednjič in ko sem zapuščala restavracijo, sem se poslovila z besedami: »Do not worry, it is happened!« Nikoli več nisem šla tja.

 

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja